Družina si je v redko poseljeni kalifornijski regiji kupila parcelo, na kateri si je želela postaviti hišico za oddih od napornega delovnika v Silicijevi dolini. S prihodom pandemije pa so se odločili svoje načrte razširiti in se za vedno preseliti v neokrnjeno naravo. Nastala je hiša, ki se staplja s pokrajino in družini ponuja svetlo in prostorno bivališče, o katerem bi lahko v mestu le sanjali.
Družina z dvema hčerama in babico je želela na parceli s pogledom na Tihi ocean zaživeti povsem novo, drugačno življenje, kot so ga bili vajeni. K sooblikovanju te vizije so povabili biro Studio Schicketanz, v katerem so uspeli želje naročnikov prevesti v arhitekturo, ki ni le stopljena s svojo naravno okolico, preprosta (a hkrati bogata) v svoji materialnosti, pač pa je tudi popolnoma samozadostna.
Strogi pogoji za gradnjo so zahtevali, da se hiša čim bolj spoji s svojo naravno okolico in tako ne kazi razgledov pogostih sprehajalcev, ki svojo pot ubirajo po višje ležeči poti. Arhitekti so se zato odločili hišo vtopiti v hrib tako, da so blago strmino zajezili z visokim podpornim zidom, hišo umestiti na izravnano parcelo, med njima pa ustvariti zavetrno notranje dvorišče.
Hiša je sestavljena iz štirih kubusov. Glavni kubus je namenjen skupnemu bivanju, ostali trije pa spalnicam petčlanske družine. Trije od kubusov se odpirajo na ocean, medtem ko se babičina suita odpira na mirnejši in hladnejši notranji atrij.
Če je zunanjost zelo sodobna, pa je notranjost prava harmonija materialov, barv, svetlobe in izbranega pohištva. Že ko vstopimo v hišo, nas pričaka kamnita veža z betonskim tlakom, barvno usklajenim s steno in lesenim stropom. Bolj ko se premikamo po hiši, bolj nas presenečajo izbori naravnih materialov in obdelav, ki jih sicer v tako sodobni hiši ne bi pričakovali. Beneški ometi, leseni tlaki, zlato-rdeči mozaiki, miza iz masivnega lesa … Po stropih pa recikliran les iz vinskih sodov. “Ko smo soočeni s tako preprosto arhitekturo, so proporci in obdelava površin še toliko pomembnejši,” pove arhitektka Schicketanz.
Velik poudarek so arhitekti dali na povezovanje z zunanjostjo – tako z notranjim atrijem (ki družino ščiti pred pripeko, močnim vetrom in nenazadnje tudi pred kalifornijskim živalskim kraljestvom) kot z oceanom. Velike panoramske zasteklitve, ki se lahko v celoti odprejo, ter obloge in tlaki, ki prehajajo iz zunanjih teras v notranjost in obratno, omogočajo, da se lahko celotna hiša hipoma spremeni v pokrito senčnico, podaljšek zunanjega ambienta. Družina na oceanski strani ni zastirala razgledov na horizont ne z ograjami, ne z rastlinjem – dodali so le ogrevani bazen, v katerem lahko v blagi kalifornijski klimi uživajo vse leto.
Hiša je popolnoma samozadostna. Z veliko sončno elektrarno in močnim akumulatorjem električne energije poskrbi ne le za nemoteno delovanje vseh gospodinjskih aparatov, pač pa tudi za ogrevanje hiše, vode in bazena ter napajanje dveh električnih vozil.
Arhitektura: Studio Schicketanz
Fotografije: Joe Fletcher Photography
