Svetlo prihodnost bo tlakovala trajnostno usmerjena družba in to v vseh pogledih. Tudi nove arhitekturne smernice so začrtane v luči varovanja okolja in naravnih virov, eden najbolj fascinantnih objektov, ki sledi tej viziji, pa je prav novo postavljeni paviljon v Planici.
Pred svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju v Planici je pod Poncami zrasel zanimiv paviljon. Zgrajen je na vozlišču treh prizorišč, tekaškega stadiona, izteka skakalnic in prireditvenega prostora ob letalnici. Objekt, ki se spogleduje s planiško velikanko, tako z izbiro materialov kot svojo obliko izkazuje spoštovanje do okoliške narave. To pa ni vse, paviljon je namreč zasnovan v skladu s trajnostno filozofijo tudi v procesu gradnje in razgradnje, saj je uporabljene materiale v več kot 90 % mogoče ponovno uporabiti.
Pobudo za postavitev objekta je dal generalni pokrovitelj prvenstva, ki je izvedbo zaupal svojemu slovenskemu partnerju. Ta je gradnjo načrtoval z uporabo treh osnovnih materialov – križno lepljenih plošč za strehe in stene, lepljenih LVL-nosilcev za okvire in termično obdelanega lesa za tlake in fasado.
Poleg fascinantne oblikovalske zasnove objekt navdušuje tudi s svojo trajnostno vizijo. Kot omenjeno bodo večino elementov po končanem dogajanju v Planici uporabili za izgradnjo drugih gradbenih projektov. Po besedah dr. Bruna Dujiča, poznavalca lesene gradnje, ki je sodeloval tudi pri konstrukciji in projektu paviljona v Planici, bodo materiali deloma uporabljeni pri nadgradnji objekta v Ljubljani, odpira pa se še vrsta drugih možnosti.
Delež materiala, ki ga ne bo mogoče ponovno uporabiti, je ocenjen na od 5 do 10 %. Gre le za linijske elemente, obarvane v belo, ki so s pomočjo tehnologije računalniškega razreza oblikovani točno po zahtevanih dimenzijah in oblikah tega projekta. Vsi preostali elementi so ohranjeni v prvotni tovarniški geometriji in jih bo po demontaži mogoče v delavnici z razrezom preoblikovati v novo končno geometrijo.
Planiški paviljon je tudi z arhitekturnega vidika dobra promocija za leseno gradnjo. Les je namreč pogosto skrit v konstrukciji, tokrat pa se izraža v vsakem vidiku objekta. Pri oblikovanju so namreč arhitekti izpostavili vse tri vrste lesenih polizdelkov ter njihove arhitekturne in gradbene potenciale. Paviljon se razteza na približno 140 kvadratnih metrih in je razdeljen na več manjših prostorov, ki si pod lomljeno streho sledijo drug za drugim.
Njegova razgibana streha spominja na okoliške vršace, ti pa niso edini, ki so pri oblikovanju navdihovali arhitekte. V dinamični zasnovi strehe lahko prepoznamo tudi bitje srca športnikov, ki navdušujejo gledalce v Planici, v zasnovi prostorov, ki se širijo in krčijo, pa simboliko vdiha in izdiha. S ponavljajočo se strukturo v obliki harmonike so arhitekti poenotili vse strešne in stenske plošče ter zagotovili tudi dobro stabilnost osnovne geometrije. Po besedah arhitekta dr. Mateja Blenkuša lomljena streha nima le estetske vrednosti, temveč tudi konstrukcijsko. Z njeno pomočjo so namreč dosegli ustrezne razpone in poskrbeli, da objekt uspešno kljubuje razpornim silam in obremenitvam vetra.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Direktorat za lesarstvo.
Fotografije: Miran Kambič
