Na robu naravnega rezervata v bližini nizozemskega mesta Eindhoven je včasih stala kozja lopa, ki je začrtala obseg gradnje novega bivališča. Največji izziv je predstavljala njegova umestitev v neokrnjeno pokrajino, obraščeno s poljskim cvetjem in rastjem. Vprašanje, ki so si ga zastavljali arhitekti WillemsenU, se je tako glasilo: »Kako ustvariti dom, ki bo namesto, da bi rušil naravno krajino, poudaril njeno lepoto?« Glede na rezultate jim je brez dvoma uspelo.
Strogi pogoji prostorskega načrta so pomenili še dodaten izziv pri umestitvi sodobnega doma v neokrnjeno travniško naravo. Naročnika z živahnim poklicnim življenjem sta iskala osupljiv dizajn za hišo, v kateri bi se lahko odklopila od vsakdanjega življenja in se poenotila z okoliško naravo. V kateri bi lahko uživala v miru in zasebnosti.
Arhitekti studia WillemsenU so se tako odločili za minimalen poseg v obstoječo naravo, večji del konstrukcije pa umestili pod zemljo. Del, ki sicer kuka ven iz zemlje, so prekrili z zemljo, tako da se hiša popolnoma skrije pred očmi mimoidočih in postane eno s krajino. Na notranji strani so za kontrast hribu uredili vdolbino, s katero so zagotovili dotok naravne svetlobe v objekt. Kljub temu pa so zastekljene površine umeščene v zavetju hriba, v predelu, zakritem pred pogledi.
Po zaslugi dvigala s stekleno ploščadjo v osrednjem delu je objekt dostopen tudi za ljudi na invalidskem vozičku. To je bila ena izmed zahtev lastnikov, ki sta razmišljala dolgoročno in želela dom, v katerem bosta lahko bivala tudi v tretjem življenjskem obdobju. Etaže so odprte, brez hodnikov in pragov. Z vsemi posegi v prostor se ta odpre, zadiha. Dnevni prostori se kopajo v naravni svetlobi, ki v prostore vdira prek velikih zastekljenih površin. Zasteklitve so arhitekti umestili tudi v samo zeleno streho objekta in tako dobili svetlobo, ki vertikalno prehaja v prostor.
Interjer je minimalističen in usmerja poglede navzven, v pokrajino. V interjerju je opaziti tudi subtilno uporabo lesa kot površinskega materiala. S tem so se arhitekti navezali na staro kozjo lopo, ki je prej stala na tem mestu. Vzorec fasade se odraža v in situ betonu ukrivljenega stropa, v katerega je lesen opaž vdelal teksturo lesenih letvic.
S tem, ko so hišo vkopali v zemljo, so poskrbeli tudi za naravno izolacijo objekta – v notranjosti je tako kljub poletni vročini prijetno mraz. Z vkopom pa so poskrbeli tudi za čudovito igro svetlobe in sence v zaprtih in odprtih prostorih. Ukrivljena streha se odpira nad stopnicami in dvigalom, tako da svetloba prodre globoko v dom in ponuja osupljive poglede na nebo, uokvirjene z rastlinjem hriba. Streha, ki je del bogato porasle pokrajine, prispeva k visoki biotski raznovrstnosti zavarovanega območja.
- Avtor: WillemsenU
- Uporabna površina: 170 m2
- Leto projekta: 2023
Fotografije: Rob van Esch, Stijn Poelstra
