Pred dnevi je bila objavljena novica, da bo tudi NUK II na podlagi predloga interventnega zakona za zagon gospodarstva po epidemiji vključen na seznam pomembnih naložb. Pri tem politika obljublja, da bodo odpravljene še zadnje ovire za njegovo izvedbo; a prav ovire so skupni imenovalec kar štiridesetletne sage o novi stavbi Narodne in univerzitetne knjižnice Slovenije.
1941
Začnimo čisto na začetku: pri Plečniku, kakopak. Plečnik je palačo NUK-a zgradil na mestu nekdanjega Knežjega dvorca, s posebnimi arhitekturnimi prijemi, zaradi katerih še vedno slovi kot ena najlepših evropskih knjižnic. V palačo vstopimo s stranske ulice, skozi težka vrata, kjer nas pozdravi temen vestibul. Povzpnemo se po dramatično osvetljenem, monumentalnem stopnišču v čitalnico, kjer naše na temo navajene oči oslepi naravna svetloba. Plečnik je ta arhitekturni moment zasnoval kot ‘vzpon k učenosti’ – proti svetlobi, proti znanju.
Foto: Metka Pretnar
A marsikateri sodobni obiskovalec se v NUK-u počuti izgubljenega: kje pa so vse knjige? Novodobni način študija namreč zahteva drugačen način raziskovanja in učenja; NUK-u že dolgo manjkajo prostori za skupno učenje, za brskanje po spletu, za izmenjavo mnenj.
1987 – 2020
Že leta 1987 je bil sprejet zakon o gradnji NUK 2. Dve leti pozneje je bil razpisan prvi natečaj, na katerem je zmagal arhitekt Marko Mušič s kontroverzno postmodernistično palačo, ki so jo že v tistem trenutku marsikateri vodilni arhitekti označili za preživeto. Leta 1990 so se začela arheološka izkopavanja, ki so trajala skoraj desetletje. Temeljni kamen so položili leta 2008. Projekt je bil iz več razlogov prekinjen, gradbišče zasuto.
Zaradi skrbi o zastarelosti Mušičevega projekta so leta 2012 razpisali nov natečaj. Na njem so zmagali Bevk Perović arhitekti, leta 2013 je sledil odkup projekta, a Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni našlo sredstev za naročilo projektne dokumentacije – do maja leta 2019, ko so (po pritiskih javnosti) dokumentaciji le namenili milijon evrov. V času pisanja tega prispevka je projektu zeleno luč že dala Agencija Republike Slovenije za okolje, po besedah Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pa predvidevajo pridobitev gradbenega dovoljenja do konca tega leta.
1. – 5. stoletje: Emona
Pri prvem izkopu gradbene jame za NUK 2 pred več tridesetimi leti so imeli pomembno vlogo arheologi. Parcela namreč stoji le lučaj od nekdanjega rimskega foruma, na križišču glavnih ulic antične Emone, karda in dekumanusa, na njej pa so med drugim odkrili ostanke patricijske hiše s kakovostnimi in dobro ohranjenimi freskami, številne zasebne hiše in vojaške barake, pa tudi javno kopališče.
Ker so bile arheološke ostaline odkrite šele po izvedbi prvotnega natečaja, se je pojavilo vprašanje, kako bi jih lahko prezentirali znotraj zasnove Mušičeve arhitekture. Plečnik je ostanke antične arhitekture, najdene pri rušenju Knežjega dvorca in izkopu gradbene jame za NUK, vključil kar v fasado svojega objekta; a sodobne arheološke smernice narekujejo drugačen, manj invaziven način prezentacije. Tudi to – poleg zastarelosti projekta – je vodilo k pozivom k izboru nove, z antičnimi najdbami usklajene arhitekturne rešitve.
2012 – ?
Izbrana rešitev, ki – kot rečeno – čaka na pridobitev gradbenega dovoljenja, rimske ostaline dosledno upošteva in jih kot živo razstavo vključuje v zasnovo kletnega prostora. In prav ta prostor – na stičišču kultur, mestnih tkiv, preteklosti in prihodnosti – bo postal srčika dogajanja v novi knjižnici. V klet knjižnice, dva metra pod nivojem cest, na nivo arheoloških ostankov, se bomo spustili s smeri Filozofske fakultete in se znašli v podzemnem labirintu, v prepletu arheoloških ostalin in novih volumnov, v interaktivnem programu knjižnice. Tu bodo umeščene predavalnice in prostori za skupinsko delo, osvetljeni s svetlobnim atrijem, ki bo prebodel objekt vse do njegove strehe.
Čitalnice se nizajo tudi po vseh višjih nadstropjih, kjer velik del interierja zasedajo knjižne police, zdaj prosto dostopne. A v vsaki etaži je čitalnih kotičkov manj. Nekje so omejeni le na bralne mostovže, speljane preko svetlega atrija. Tako se – analogno s Plečnikom – vzpenjamo k znanju, a tokrat je čitalnica opremljena z razgledom na podzemlje, iz katerega smo se vzpeli: na temelj znanja, na katerem moramo graditi.
Posebna je tudi fasada, ki z izmenjavo čokatih in vitkih stebrov aludira na Plečnikov opus, kjer je ritem arhitekturnih elementov osnova skladnosti kompozicije.
Vizualizacija: Bevk Perović arhitekti
Uspešnost zmagovalne rešitve, če bo tokrat resnično (in končno!) izvedena, bo pokazal čas, a iz načrtov je razvidno, da so avtorji posvetili posebno pozornost ne le zgodovinskim najdbam, pač pa tudi delovanju knjižnice, potrebam njenih uporabnikov in zaposlenih ter nenazadnje zadostili tudi arhitekturnim standardom državotvorne zgradbe, kot je NUK. Opomnimo: ne le, da je to eden redkih projektov, kjer so se bili arhitekti primorani usklajevati z (materialno) arheološko dediščino na eni in (duhovno) Plečnikovo dediščino na drugi strani, pač pa je to prvi večji državotvorni objekt nacionalnega pomena, ki ga bomo zgradili v samostojni Sloveniji. Še vedno namreč čakamo, med drugim, na Center za razvoj znanosti, Sodno stavbo, SNG Dramo, Upravno središče RS, Potniški center Ljubljana ter socialno stanovanjsko gradnjo. Zmagovalni projekt NUK II je dovolj samozavesten, da se lahko spopade z vsemi omenjenimi visokimi pričakovanji.
Če povzamemo – novi NUK je nujen že več kot štirideset let; arhitekturni projekt je zrel. Upamo samo, da se političnih obljub (tudi tokrat) ne bo pozabilo.
Vizualizacija: Bevk Perović arhitekti
