Pri rušenju dotrajanih hiš marsikje ostane velika količina starih opek, ki jih nekateri odpeljejo na odpad, tisti, ki jim je rustikalen videz pri srcu, pa material koristno uporabijo v novogradnji ali na vrtu.
Opeko so nekoč izdelovali ročno. Kot gradivo za bivališča se je uporabljala zlasti na območjih, kjer je primanjkovalo lesa. Osnova prvih opek je bila bodisi ilovnata prst bodisi glina, ki so ji dodali vodo in ugnetli gosto zmes. Sledili sta polnjenje kalupov in oblikovanje enakomernih pravokotnih zidakov, ki so jih potem sušili na zraku ali na soncu in jih naposled uporabili za gradnjo. Kasneje se je izdelovanje opek izpopolnilo, začeli so jih žgati v pečeh, zato so postale precej bolj trdne in odpornejše proti vremenskim razmeram.
Nujna potrpežljivost
Kadar rušimo staro hišo in želimo ohraniti čim več opeke za ponovno uporabo, je dobro vedeti, da odstranjevanje ometa in barve navadno povzroči poškodbe na opeki, če pa imamo za delo veliko potrpežljivosti in časa, lahko oboje odstranimo brez vidnejših poškodb. V ta namen je najbolje uporabiti sredstvo za odstranjevanje barv ter vodo in grobo krtačo, s katero podrgnemo in očistimo opeke. Staro opeko je mogoče najti tudi v ponudbah v prodajnih oglasih na internetu in v časopisih.
Lep učinek v hiši
Na tla ne polagamo celih starih opek, saj so predebele, temveč očiščene razrežemo na ploščice, seveda pa je rezanje najbolje prepustiti mojstru. Če nimamo stare opeke, bo za oblaganje tal v notranjih prostorih uporaben tudi odslužen opečni strešnik (bobrovec), ki mu poprej odrežemo zaokroženi del.
Opečne ploščice polagamo na suh estrih, pri tem uporabimo lepilo za polaganje keramičnih ploščic. Vzorci polaganja so lahko poljubni. Zaradi neenakomernih dimenzij opečnatih ploščic morajo biti fuge široke en centimeter. Fugirno maso pripravimo iz zmesi mivke, cementa in vode, med fugiranjem pa sproti odstranimo ostanke mase, ker jih je kasneje težko.
Opečna tla je na koncu najbolje obdelati; lahko jih prelakiramo ali premažemo z naravnimi olji oziroma z voskom. Voskanje in oljenje je treba ponoviti vsaj dvakrat letno, sicer bi se začela krušiti in bi jih težje čistili. Tla, premazana z zaščito, lahko brez težav pometamo, sesamo in celo brišemo z mokro krpo; čiščenje poteka enako, kot če bi bila tla obložena s keramičnimi ploščicami.
Privlačna struktura na vrtu
Med sodobnejše oblike opek, ki jih dandanes najdemo pri mnogih ponudnikih gradbenih materialov, spada klinker opeka, ki vpija zelo malo vode, ima visoko trdoto in obrabno sposobnost in je zato primerna za oblaganje pločnikov, vozišč in poti. Seveda pa lahko tudi za vrt uporabimo staro opeko in opečne tlakovce, če vemo, da imamo opeko vzdržljivejše vrste. Po zvoku lahko v določeni meri sklepamo o trdoti in gostoti zidaka; čim jasnejši je zvok ob udarcu s kovino, tem večja je njegova trdota.
Opeke so na prostem uporabne za gradnjo opornih zidov, ki razmejujejo prehode med razgibanimi nivojskimi deli zemljišča – v takem primeru je notranjo stran zidu, ki bo v stiku z zemljo, priporočljivo izolirati z bitumenskim premazom ali folijo. Prav tako lahko iz opek zgradimo vrtne paviljone, senčnice, ograje ali z njimi obložimo poti.
Pod nogami
Na vrtna tla polagamo bodisi opeke bodisi tlakovce iz žgane gline v cementno malto na togi podlagi, fuge naj bodo široke približno pol centimetra in jih zapolnimo z mivko. Zunanje površine, obložene z opeko, morajo imeti ustrezen padec, ki zagotavlja hitro odtekanje deževnice. Vzdrževanje takšnih tal ni zahtevno, kljub vsemu pa moramo biti pazljivi, da ne pridejo v stik s kislinami, olji in jedkimi snovmi, ki bi lahko povzročili trajne poškodbe na materialu.
Najpomembnejše pri zbiranju ali nakupu stare opeke je, da izberemo kakovostno različico, ki je kljub starosti še ni načel zob časa, saj bo zgolj takšna tudi v reciklirani izvedbi ostala nezahtevna in bo dolgo krasila notranjost ali zunanjost našega doma.
Fotografije: Jasna Marin, Piqsels, Pixinio, MaxPixel.net
