Gradbeništvo je kot panoga eden izmed pomembnih dejavnikov, ki prispevajo k onesnaževanju okolja in izpustu toplogrednih plinov. Okoljski odtis stavbe je največji v obdobju gradnje in po koncu njene življenjske dobe – tako velik, da niti s še tako trajnostnimi in energetsko varčnimi sistemi v obdobju njenega obstoja ne moremo izničiti škode, ki je nastala v procesu gradnje in končnega rušenja.
Promet, pretirana potrošnja in industrija spadajo med največje onesnaževalce našega planeta, le malo ljudi pa se zaveda, da v sam vrh sodita tudi arhitektura in z njo povezano gradbeništvo.
»Za začetek se moramo vprašati, katere materiale uporabljamo pri gradnji. Kako te materiale pridobivamo? Ali gre za umetno ustvarjen ali naraven material? Je bilo za njegovo proizvodnjo potrebne veliko energije, sploh fosilne? Ta dokazano namreč spreminja ozračje in ustvarja visoke vrednosti toplogrednih plinov, najbolj znan je morda CO2. Za okolje je brez dvoma bolje, da uporabljamo materiale naravnega izvora, ki so dostopni in prisotni v sami regiji. Skozi zgodovino se je v vseh predelih sveta na ta način razvijala gradnja, uporabljali so materiale, ki so jim bili najbolj dostopni. Danes v sodobni gradnji zaznamo veliko porabo armiranega betona in jekla, poleg tega še opeke in aluminija. A npr. za betonsko gradnjo potrebujemo cement, za njegovo pridelavo pa je potrebne veliko energije. Tudi z jeklom je tako. Končni rezultat procesa je kompozitni material, ki ni naraven in je proizveden z veliko potrato energije, obenem pa predstavlja veliko maso na planetu,« pojasnjuje dr. Bruno Dujič, ki deluje na področju projektiranja, razvoja in raziskav lesenih konstrukcij.
Študija Univerze v Cambridgeu je tako pokazala, da je zgolj proizvodnja cementa kriva za kar 8 % globalnih izpustov toplogrednega plina CO2. Težava pa ni le v proizvodnji posameznih materialov, temveč tudi v transportu, vgradnji in predvsem v njihovi reciklaži. Ob vse večji ozaveščenosti prebivalstva postaja jasno, da bo ključno vlogo v prihodnosti igral tudi izbor primernih in okolju bolj prijaznih gradbenih praks. Kot ena ključnih za prihodnost se omenja lesena gradnja. Ob tem sogovornik za primer poda enodružinsko hišo ‒ če je njena konstrukcija armiranobetonska, v dve etaži objekta vgradimo kar 200 ton armiranega betona, a če bi to isto hišo postavili z lesom, bi vanjo vgradili 50 ton lesa. To pa še ni edina prednost lesa kot takega, ob tem navede dr. Dujič, ena izmed avtoritet lesene gradnje v Sloveniji in po svetu:
»Pri tem je treba poudariti, da je les naraven material, ki ima to prednost, da s fotosintezo skladišči CO2 v fazi uporabe konstrukcije. Kar pomeni, da dokler konstrukcija traja, je ta toplogredni plin varno skladiščen v njej, objekt pa potemtakem praktično nima ogljičnega odtisa. V primeru 200-tonske armiranobetonske konstrukcije se v procesu transporta, vgradnje in proizvodnje sprosti približno tona CO2 na tono armiranega betona. Si torej lahko predstavljate, kakšno razliko za okolje lahko storimo z izbiro prave konstrukcije? Po eni strani imamo 200 ton toplogrednih plinov, pri leseni gradnji po drugi strani pa 50 ton CO2 uskladiščimo v konstrukciji (katere teža je 50 ton). Seveda je tudi tu nekaj minimalnega ogljičnega izpusta pri procesu izdelave in transportu, a je ta v primerjavi z AB-konstrukcijo skorajda zanemarljiv. Izpusti, ki nastajajo v procesu klasične opečnate gradnje, niso povsem znane, saj je marsikaj odvisno tudi od temperature žganja gline itd. A dejstvo je, da se šele v zadnjih letih počasi začenjamo zavedati, kako uničujemo in škodujemo naravi s samim gradbeništvom.«
Prav zato je prepričan, da bi se morali v prihodnosti investitorji in arhitekti zavezati okolju z jasnimi podatki o tem, koliko naravnih in koliko nenaravnih materialov bo vgrajenih v objekt ter kakšna bo končna CO2 bilanca stavbe ter posledično vpliv na okolje. Na podlagi tega bi lahko dodatno obdavčili energetsko bolj potratne in okolju škodljive materiale. V ta seštevek je treba upoštevati tudi davek, ki ga posamezen material zahteva ob reciklaži, ko stavba odsluži svojemu namenu. Sploh danes je ta vidik odstranitve objekta prav tako pomemben kot gradnja, saj posamezne objekte rušimo že po nekaj desetletjih uporabe zaradi nefunkcionalnosti. Tudi pri tem so v prednosti leseni konstrukcijski elementi, saj lažje konstrukcije, kot je lesena, tudi lažje prefabriciramo in ponovno uporabimo. S pomočjo sodobnih tehnologij tako lahko velikoformatne lesene križnolepljene plošče po odsluženi življenjski dobi ponovno uporabimo. V primeru težjih konstrukcij, kakršne so recimo armiranobetonske, pa rušenje predstavlja precejšen pritisk na okolje. Primer dobre prakse sta paviljon za Expo v Milanu in paviljon za Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici.
»Dokler ima les zadostno trdnost in ohranja svoje mehanske lastnosti, ga je mogoče ponovno uporabiti. V končni fazi pa ga lahko uporabimo kot gorivo, pri čemer se sprosti CO2, ki ga je drevo za časa svoje življenjske dobe skladiščilo. Torej nam v primeru AB-konstrukcij po rušenju objekta ostane 200 ton mase, ki jo je treba najprej razgraditi, da lahko jeklo kar v največji meri recikliramo, beton pa zdrobimo in uporabimo za nasutja, nasipe. A tudi v tej fazi procesa lahko računamo na še dodatnih 100 ton izpustov zaradi same razgradnje te konstrukcije, torej smo vsega skupaj z gradnjo proizvedli za kar 300 ton CO2. Teh vrednosti ni mogoče izničiti niti pozneje z uporabo fotovoltaike, toplotne črpalke in drugih okolju bolj prijaznih praks pridobivanja energije. Zato trdim, da ni boljšega, kot je uporaba naravnih materialov za gradnjo objektov, saj s tem lahko največ doprinesemo k ohranjanju narave,« je prepričan dr. Bruno Dujič, ki se ukvarja z razvojem novih tehnologij v gradnji z lesom.
Veliko prednost lesa vidi tudi v tem, da ta po koncu življenjske dobe ne obremenjuje okolja, saj propade oz. ob pomoči mikroorganizmov strohni in s svojim propadom koristi okolju ter ga ne obremenjuje. Ob tem izpostavi pomembno vlogo arhitektov in izvajalcev, ki morajo stavbe zasnovati na tako visoki ravni, da preprečijo propad lesene konstrukcije zaradi vpliva vlage. Les ima namreč zelo dolgo življenjsko dobo, če je le pravilno vgrajen. Obstaja vrsta tehnologij, ki les ščitijo pred požarom, potresom itd., njegov edini sovražnik pa ostaja vlaga.
Prihodnost gradnje bodo tako predstavljale okolju prijaznejše prakse, sogovornik pa ob tem izpostavi, da bi morala biti izbira materiala precej bolj premišljena. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti, te pa bi morali znati pravilno izkoristiti v prid stavbe in posledično tudi okolja. Ob tem izpostavi primer dobre prakse v Ljubljani, kjer je bilo treba obstoječo dvoetažno zidano konstrukcijo nadgraditi za tri dodatne etaže. Za začetek so sanirali obstoječo konstrukcijo še pred odstranitvijo štirikapne strehe. Ojačali so zunanje zidove z AB-stenami, pod njimi sanirali oziroma izvedli temelje ter na vrhu nosilnih zidov pod strešno konstrukcijo izvedli armiranobetonsko vez z namenom ojačati in povezati zidove. V enem samem dnevu so nato odstranili streho in na armiranobetonsko vez zmontirali leseno ploščo iz velikih ploskovnih elementov, nanjo pa naknadno postavili še tri lesene etaže. S tem so obstoječo konstrukcijo uporabili kot fundament za novo.
»Sam menim, da bodo v prihodnosti najbolj napredne rešitve prav hibridi, torej da bomo znali izkoristiti prednosti vsakega materiala in jih povezali med seboj. To je zame uspešno inženirstvo. Z armiranobetonsko konstrukcijo smo v tem primeru ojačali obstoječe zidove in temelje ter speljali obtežbo po zunanjih zidovih, z leseno konstrukcijo pa smo nadgradili obstoječe in ustvarili tri nove etaže z večjo neto uporabno površino. Predstavljajte si, da bi mi to dvoetažno stavbo najprej porušili in s tem povzročili za 300 ton gradbenih odpadkov, potem pa bi zgradili novo petetažno stavbo z AB-konstrukcijo in dodatnimi 600 tonami armiranega betona. Skupno bi torej ustvarili približno za 700 ton izpustov CO2. Namesto tega smo vgradili minimalno količino armiranega betona in za zgornje etaže uporabili 150 ton lesa, s čimer smo uskladiščili 150 ton CO2. Na koncu koncev smo tako objektu zagotovili negativno bilanco izpustov CO2, obenem pa smo nadgradili obstoječ stavbni fond, medtem ko so stanovalci lahko v njem bivali tudi ves čas gradnje. To je prednostni pristop za prihodnost, če želimo v gradbeništvu povzročiti čim manjšo škodo za okolje,« opozori sogovornik.
Les in lesena gradnja z vsemi svojimi prednostmi pa zahtevata odgovorno in gospodarno ravnanje z gozdnimi viri. S segrevanjem podnebja se spreminja tudi vegetacija in iglavci se tudi pri nas selijo na vse višje nadmorske višine. S trajnostnim ravnanjem se tako želimo izogniti golosekom in ohraniti pestrost gozdov pri nas. A dejstvo je, da ko drevo zraste, v neki starosti ni več zmožno vršiti fotosinteze in zavira rast ter onemogoča dostop svetlobe za manjša in mlajša drevesa. V tem primeru je, po besedah sogovornika, edino smiselno, da ga posekamo:
»To je namreč trajnostno gospodarjenje z gozdovi. V ta namen imamo vrsto certifikatov, ki zagotavljajo ekološko in trajnostno ter kontrolirano sečnjo s strani pristojnih institucij. Z uporabo tega lesa torej obnavljamo gozdove in imamo veliko letnega prirasta. Pragozd ni funkcionalen ekosistem, saj je težko prehoden in poln starih dreves, ki zavirajo rast manjših in mlajših. Mi si želimo gospodarnega gozda, ki daje veliko materiala in se ves čas obnavlja. V Sloveniji se ponašamo s 6 milijoni m3 letnega prirasta, ki predstavlja izjemen potencial za slovensko lesno industrijo in njen razvoj. Lesu se namreč vrednost z vsakim korakom v procesu viša. Od 50 evrov, kolikor boste odšteli za deblo, do 700 evrov, kolikor je vrednost lesenega konstrukcijskega elementa. Naša velika prednost sta gozdnatost in poraščenost površja, naš gozd je kakovosten, a moramo zanj gospodarno skrbeti.«
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport.
Več >>> www.uporabimo-les.si
Naslovna fotografija: Unsplash
Sponzorirana vsebina
