Danes idilična hišica za oddih, nekoč del gospodarskega poslopja. V zaledju hrvaške Istre se nahaja več sto let stara tradicionalna istrska hiša, ki je ob preobrazbi ohranila dušo, obenem pa postala pravo počitniško pribežališče pred vrtincem vsakdana.
Nedaleč stran od Rovinja se nahaja čudovita istrska hiša, ki je bila zadnja leta služila kot delavnica, ko pa so jo ugledale oči Barbare Javornik, pravnice po poklicu, po srcu oblikovalke, je hitro postala pravi mali počitniški raj. Staro kamnito hišo so povsem prenovili in ji dodali prizidek, kjer se danes nahajajo dnevni prostori. Istrski vodnjak so z veliko truda preobrazili v kopalnico, tako celotna površina bivalnih prostorov danes znaša 162 m2, z intimno stranjo pa se objekt odpira proti terasi z vabljivim bazenom in vrtno hišico za orodje.
»Obstoječa kamnita hiše je nekoč služila kot hlev, zadnja leta pa je bila v lasti krajana, ki jo je uporabljal kot delavnico. Izdeloval je dvoriščne ograje, zaradi česar je bil kamen umazan od varjenja. Medetažne plošče ni imela, odprta je bila vsa do strehe. Na tleh je bila zemlja,« pove Javrnikova, ki hišo oddaja počitniškim gostom. V sklopu stare hiše so namreč uredili štiri spalnice, ki lahko nastanijo osem ljudi. Na voljo sta tudi dve kopalnici. Ob prihodu na posest goste pozdravi portun, eden redkih v celoti ohranjenih v Istri, ki ga zaradi dobrega stanja ni bilo potrebno obnavljati. Pred hišo je tudi vodnjak, ki ga je lastnica na vse načine želela ohraniti. To je predstavljalo največji izziv pri samem projektu.
Hiša pred prenovo
»Gradbeniki in arhitekt so se držali za glavo. Vodnjak je bil še povsem funkcionalen, moja vizija pa je bila, da ga odpremo in predelamo v kopalnico. Tako smo prebili steno stare kamnite hiše, da smo lahko izčrpali vodo. Nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Vse je bilo potrebno narediti ročno. Iz zunanje strani je tako bager dvignil streho vodnjaka, na stropu smo našli stare istrske plošče, nato smo iz vrha navzdol izkopali ves material, ki se ne v tem času nabral v cisterni, nato pa z zidaki na novo postavili notranje stene. Vse smo pokrili s ploščo in ponovno položili stare kamnite plošče,« se spominja Barbara, ki si je želela ohraniti kar največ karakteristik, ki so stavbo naredile edinstveno. Vodnjak je imel v začetku na vrhu klasični istrski vhod s kamnitim prstanom, ki pa so ga bili gradbeniki primorani prestaviti, tako je dobil mesto na terasi in je dandanes integriran v del zunanje kuhinje.
Vizija pri obnovi je bila preprosta – ohraniti čim več vidnega kamna in tradicionalnih elementov. Strešni špirovci so bili v dobrem stanju, na novo je bilo potrebno izdelati le medetažno ploščo. V tla so izkopali globoko luknjo ter tako spustili dno, ga primerno izolirali ter ustvarili drenažo, tla so nato zaključili z betonsko ploščo. Zunanji del stavbe so izolirali s posebnimi preparati. Vse preveč ljudi se namreč odloča za klasično fasado, ki staro hišo hermetično zapre, zaradi česar le-ta ne more več dihati, kar privede do nastanka številnih težav, tudi prekomerne vlage in posledično plesni. Celoten vidni kamen je bilo potrebno na novo popeskati in fugirati.
»Želeli smo ustvariti prijetno počitniško hišico v vasi, ki ima vsega skupaj 20 hiš. Daleč stran od vrveža in komercialnega turizma, ki predstavlja pravi pobeg pred stresnim vsakdanom. Mesto, kjer ljudje najdejo svoj mir,« vizijo prostora pojasni oblikovalka, ki je že v samem začetku videla velik potencial: »Bistveno je, da v objektu, ki je nekoč služil živalim, vidiš vizijo nečesa povsem drugega. To seveda zahteva določene prilagoditve, hiša se mora prilagoditi standardu današnjega življenja. V vasi ni kanalizacije, zato je bilo potrebno vgraditi greznico. Tudi elektriko je bilo potrebno pripeljati do lokacije. Želeli smo izkoristiti vse, kar objekt ponuja. Tudi pred stotimi leti je bil namreč zgrajen z nekim namenom, vizijo, to smo želeli izkoristiti in ga hkrati preoblikovati v počitniškega.«
Tudi pod dih jemajoč interier, ki navdušuje s svojo čistostjo, a vendar ponuja veliko mero domačnosti in ugodja, se je podpisala oblikovalka. Kot pravnica je dolgo časa živela v Belgiji, kjer je obiskovala najrazličnejše bolšje sejme in zbirala kose, s katerimi bi lahko opremila istrske hiše. »Veliko stvari sva restavrirala sama z možem. S kombiji smo nato pohištvo in dodatke prepeljali v Istro. Moj cilj je bil predvsem najti kose, ki so drugačni, nenavadni. Izogibam se brskanju po revijah z interierjem in ne spremljam trendov, saj sem prepričana, da s trendi prostoru vzameš brezčasnost. Želela sem doseči notranjost, ki je drugačna, posebna in naredi vtis. Marsikateri kos pa je nastal, ko sem ob koncu prenove hiše gledala star les in ostanke gradbenega materiala, ki je ostal na travniku. Les sva s soprogom zbrusila in ga preoblikovala v unikatne kose, ki pustijo pečat,« pojasnjuje Barbara Javornik.
Fotografije: osebni arhiv
