V zaledju Kranja, ob Bobovških jezerih, je zrasla hiša: sodobna, izčiščena, usmerjena. Hiša, ki se zaveda, da stoji na enkratni parceli, od koder se razprostirajo najlepši razgledi na horizont, na travnike, gozd in jezero.
V hišo vstopimo s severne strani, za hrbtom slutimo obris Storžiča. V veliki predsobi nas svetloba pokliče k neomejenemu razgledu: iz obilno osvetljene dnevne sobe nas vleče na teraso, pa naprej, na trato in proti jezeru.
Družinski dom v izmeri 226 m2 stoji na parceli z nekoliko več kot 1000 m2 površine. To je arhitektki Katarini Hostar omogočilo, da je razvila celotno hišo v pritličnem tlorisu in štiričlanski družini zasnovala bivanje v neprestanem stiku z okolico. Tako lahko otroci svojo igro spontano selijo iz svojih sob na plano; iz spalnice pa lahko še v pižami stopimo na rosno zelenico in pozdravimo jutro: če imamo srečo, nam narava odzdravi – v obliki jate rac ali pa srne, ki se brezskrbno pase na travniku.
Hiša je sestavljena iz dveh volumnov. Večji, ogrevani in višinsko dominantni, je umeščen pod masivno ravno streho. Le-ta senči večjo teraso na jugu, na katero je urejen dostop iz skoraj vseh prostorov doma, ter preprečuje poletno pregrevanje notranjosti. Manjši, neogrevani volumen, potisnjen ob severno stranico objekta, pa je namenjen shrambi in garaži.
Arhitektka pove, da je svoj navdih črpala iz pritličnih in podolgovatih nabrežnih vil. Povezava z vodo je nesporna – ne le, da lahko na obzorju skozi dan opazujemo odsev sonca v gladini jezer, hišo spremlja tudi lasten, zasebni bazen.
V naselju, kjer prevladujejo nadstropne dvokapne hiše, ki se na najlepše razglede odpirajo le s svojo ožjo stranico, je predstavljeni objekt gotovo presežen v smislu kvalitete bivanja, ki jo ponuja prebivalcem. Obrat k vodi in k soncu – in s tem k nekakšni mediteranski filozofiji bivanja – je tudi na Gorenjskem, kjer lepot narave nikjer ne zmanjka, gotovo praksa, ki bi ji velelo slediti.
Arhitektura: Katarina Hostar
Fotografije: Klemen Korenjak
