V Kosezah pri Ilirski Bistrici se je spisala še ena zgledna zgodba prenove več kot 250 let stare hiše. Njena lastnika, Sonja Prosen in Andrej Bergoč, sicer kreativca po duši, sta prepoznala potencial stare hiše, katere notranjost je bila potrebna temeljite prenove. Tako sta zavihala rokave in se z veliko mero predanosti in ljubezni lotila neverjetne preobrazbe.
Sonja in Andrej sta se za nakup hiše Grofičevih odločila leta 2018, ko je umrl njen zadnji lastnik. Hišo, ki meji na njuno domačo hišo, je brat pokojnika ponudil v prodajo, sama pa sta prepoznala velik potencial hiše in se odločila, da priložnost izkoristita. Jeziček na tehtnici je prevagal tudi velik vrt za hišo, ki meji na njun domači vrt.
»Gre za eno prvih hiš v Kosezah in škoda bi bilo, da bi jo pustili propasti. V fazi iskanja dovoljenj smo tako ugotovili, da je bila hiša prvič zabeležena v pisnih virih leta 1767. Mi smo njeni sedmi lastniki. Že med potovanji sva se z možem navduševala nad fantastično arhitekturo in prenovami, v tem primeru pa se nama je ponudila dobra priložnost, saj sva želela njen potencial izkoristiti tudi za turistične namene. Za nakup sva se odločila leta 2018, leto pozneje smo začeli s prenovo, ki je trajala kar tri leta. Večino del smo postorili kar sami, pri tem pa so nam na pomoč priskočili prijatelji in lokalni obrtniki,« pove lastnica Sonja.
Zadnji lastnik hiše je poskrbel za novo kritino, tudi fasada je bila v solidnem stanju, zato pa je hiša potrebovala temeljito intervencijo v notranjosti. Ta namreč ni bila primerna za potrebe sodobnega bivanja. Številni prostori so bili popolnoma zapuščeni, v pritličju je bila stara delavnica, poleg pa gospodarsko poslopje. V ta del so naknadno umestili Medarno in Cvetarno. Prva nagovarja Andrejevo ljubezen do čebelarstva, druga pa Sonjino umetniško izražanje skozi lične slike s cvetjem. Arhitektko so prosili za prvi osnovni tloris hiše in gospodarskega poslopja, potem so zavihali rokave in se lotili dela, povečini sami:
»Začeli smo s temeljito prenovo temeljev in temeljne – talne plošče. Potreben je bil izkop vsega materiala znotraj hiše do globine 60 cm, da smo lahko uredili drenažno nasutje in odvod talne vode, preden smo izvedli betonsko ploščo, hidroizolacijo, vodovodne in kanalizacijske inštalacije, izolacijo, napeljavo za talno gretje, samorazlivni tlak in na koncu keramične ploščice. Ravno tako smo tudi z zunanje strani izvedli izkop ob temeljih, obbetoniranje, drenažo in hidroizolacijo,« o začetnih delih na objektu pojasni lastnica.
Pomemben vidik prenove je predstavljala želja po tem, da ohranijo kar največji del obstoječih elementov. Notranje omete so sicer večinoma odstranili, saj so marsikje kar sami odpadli ob izvedbi elektro in vodovodnih inštalacij. Obdržali pa so stare grede v prvi medetažni plošči, medtem ko so pod ojačali z dodatnimi ploščami, ga izravnali in položili parket. Za stropne obloge v sobah v prvem nadstropju so uporabili surove krtačene smrekove deske.
Okna in vhodna vrata v pritličju so obnovili, v prvem nadstropju pa so jih morali zamenjati, saj njihova obnova zaradi dotrajanosti ter slabe toplotne in zvočne izolativnosti ni bila smiselna. Tako so jih nadomestili z lesenimi okni, ki se po izgledu ne razlikujejo od prvotnih. Hišo so opremili z vrsto starinskih kosov pohištva:
»Tudi del pohištva predstavljajo obstoječi elementi iz hiše, ki smo jih obnovili in jim dali mesto v hiši, kot jim pripada, ali pa smo jim dodelili novo funkcijo. Obdržali smo vse, kar nam je bilo zanimivo in je bilo primerno za obnovo oziroma ponovno uporabo. Po pohištvu se vidi, da je bila to pred približno 100 leti precej premožna hiša. Posebej pri srcu mi je bila modra kredenca, ki so jo v delavnici uporabljali za shrambo najbolj umazanih kosov orodja. Tako sem potrebovala celo poletje, da sem jo očistila, potem pa smo jo povoskali in danes ponosno stoji v hiši.«
Tudi pri urejanju okolice hiše so se potrudili in uporabili kar se je dalo elementov iz hiše oziroma lokalnega okolja. »Pločnik« okoli hiše je iz t. i. »škrl«, ki so jih nabrali med obnovo. Te so našli zakopane pod betonskimi tlemi gospodarskega poslopja. Ohranili so tudi vodnjak oziroma štirno, dodatno pa uredili še zbiranje meteorne vode, ki se zdaj v hiši uporablja za splakovanje v straniščnih kotličkih. Zaradi številnih okolju prijaznih rešitev so si prislužili tudi okoljski certifikat Zeleni ključ in Slovenia Green. Ob hiši sta rastli trti, ki jim ju je med obnovo uspelo ohraniti in jima urediti oporo ‒ »latnik«.
»Oba sva kreativni duši, zato nama je obnova skozi vsa tri leta predstavljala prijeten izziv. Morda je bilo najbolj zahtevno to, da je trajalo toliko časa. Precej težko je tudi, ker obnavljaš posamezne kose in ustvarjaš, brusiš, barvaš, vendar ne veš, kakšen bo končni rezultat. Kako se bo vse zložilo skupaj. Prav zato so nama danes odzivi gostov v še večje zadovoljstvo. Ponosna sva, kako se je vse skupaj zlilo v celoto, ki jo čutijo, opazijo in pohvalijo tudi gostje,« s ponosom pove Sonja. Hiša, ki sta jo s soprogom, z mislijo na bližnji Snežnik, ki jima predstavlja neizčrpen vir inspiracije, poimenovala Belakapa, pa je iskren odraz ljubezni, vložene v projekt.
