Vsak zase in za svojo družino želi le najbolje. Ko se je paru rodila hči Nina, sta vedela, da je čas, da poženejo korenine. Tako kot marsikatera mlada starša sta tudi onadva sanjala o hiši z vrtom. A za svojo družino nista potrebovala velikih prostorov ali zapletenih tehnologij - dovolj jima je bila majhna hiška, v vseh pogledih povezana z naravo.
Novogradnja v bližini Celja, umeščena v objem starih savinjskih domačij, je posebna že na prvi pogled. Pritlična gmota je pokrita z ravno, zeleno streho; le nad delom stavbe pa se dviga majhna, prav tako ozelenjena dvokapnica.
“Za gradnjo hiše iz naravnih materialov sva se odločila iz dveh bistvenih razlogov: prvi je najina osebna naravnanost, afiniteta do naravnih materialov na vseh nivojih človekovega bivanja in zavedanje prednosti, ki jih imajo naravni materiali v gradnji. Všeč so nama tudi na videz. Drugi razlog pa so gotovo potovanja po Evropi in drugod po svetu. Povsod naju je vedno očarala predvsem avtentična, avtohtona oziroma tradicionalna arhitektura, ki je bila po eni strani odslikava narave in materialov okolice, po drugi strani pa načina življenja lokalnih prebivalcev. Tovrstno sožitje med naravo, materiali, arhitekturo in ljudmi je vedno izžarevalo harmonijo, prijetno za oko in dušo. Zato sva tudi za svojo družinsko hišo želela, da bi s pomočjo naravnih materialov omogočala prijetno bivanje,” povesta lastnika.
Hišo je zasnoval arhitekt Ira Zorko, strokovnjak za gradnjo z naravnimi materiali in borec za bolj zmerno, trajnostno bivanje. Njegovo znanje se je zlilo s specifičnimi željami naročnikov in nastala je – hiša, v edinem pravem pomenu besede.
100 % naravno
Ozelenjena streha – ki pozimi izolira, poleti pa hladi notranjost prostorov, hkrati pa nudi življenjski prostor še okoliški flori in favni – pa ni edina izmed naravnih gradnikov te hiše.
Pritličje je zgrajeno iz litega glinopora (ekspandiranih, poroznih glinenih kroglic) in gline. Specifična gradbena tehnologija sicer omogoča velike odprtine, a lastnika sta se – v želji, da hiša ne bi izstopala iz precej homogene okolice – odločila, da velikost odprtin prilagodita merilu in duhu hiše. Tako je nastal poseben volumen – proti cesti in sosedom skoraj nepredušno zaprt, proti vrtu pa ritmično odprt. Stene so paroprepustne; vanje je vgrajen tudi sistem stenskega gretja. V notranjosti so ometene z glinenimi ometi, na fasadi pa so preko trstičnih plošč ometane z apnom. Tla in strop so obloženi z oljenim lesom. Zaradi kar pol metra debelega glinenega zidu in kvalitetnega stavbnega pohištva družina v kurilni sezoni porabi zelo malo.
Gradnja hiše
Tudi okolica hiše igra pomembno vlogo v družinskem življenju. Že pri gradnji hiše so bile pazljivo ohranjene štiri stare jablane, ki še danes rodijo sladke sadeže. Družina na vrtu goji sadje in zelenjavo, ki jim uspeva od zgodnje pomladi do pozne jeseni – z jagodičevjem, grozdjem, kiviji. Tudi trata ni skrbno pristrižena in popleta: na zelenici so zavestno ohranili naravno diverziteto, zaradi katere lahko kar pred domačim pragom naberejo regrat za solato ali zdravilna zelišča za čaje in tinkture.
“V primeru te hiše se prepletata optimalna velikost notranjih prostorov in bivanjska uporabnost zunanjosti, ki je ne omejuje letni čas, ampak samo trenutne vremenske razmere,” povesta lastnika. A verjamemo, da tudi rahel dež, ki na družino pada čez ozelenjeno pergolo in valovi površino manjšega ribnika, ne moti druženja na svežem zraku.
Prav ribnik – naraven, globok, delno zasenčen s trstičjem – je srčika vrta. Poleti omogoča kopanje, pozimi pa v notranjost odbija nizke sončne žarke in pripomore k pasivnemu ogrevanju hiše.
V tej hiši je tako bolj kot arhitektura pomembna misel, ki jo prinaša s seboj. In čeprav arhitekturno iskriva – samo poglejte zaobljeno steno za kaminom, na primer, ali pa kot zeleni šotor postavljeno dvokapnico – pa je arhitektura tokrat (zavestno) v drugem planu. Podredi se namreč okoliškim domačijam, zelenju, racionalnim tlorisnim meram (hiša komajda preseže 100 m2) ter življenjskemu nazoru lastnikov. In čeprav takšna hiša pred stotimi leti gotovo ne bi izstopala – ne po materialu, ne po kvadraturi, ne po sonaravnem vrtu – pa je leta 2019, ko smo letošnjo zalogo naravnih virov porabili v pičlih sedmih mesecih, resurse pa zdaj krademo našim otrokom in vnukom – ne le vredna omembe, pač pa tudi sistemskega posnemanja.
Arhitektura: Ira Zorko, u.d.i.a., Kreadom, d.o.o.
Fotografije: Ira Zorko
