Novi lastnik podstrešnega stanovanja si je želel iskreno, arhitekturno izčiščeno stanovanje z največjo možno uporabno površino. Ni želel standardnega doma, ni želel sklepati kompromisov. Želel je trajnosten, unikaten in po meri izdelan dom.
Neizdelano podstrešje v priljubljeni amsterdamski soseski je zahtevalo kar nekaj dela, preden se je lahko preobrazilo v bivalno. Prejšnji lastnik je v želji po večjem zaslužku dvignil streho za dobrega pol metra, s čimer je podstrešje (prej namenjeno shranjevanju krame) lahko prodal kot stanovanje. Dvig strehe je bil narejen zelo amatersko – z od malte umazanim, neometanim opečnim pasom, na katerega je bilo položeno obnovljeno ostrešje.
Prav ta poteza – nova plast opek, položena na stari zid – je postala izhodišče za celotno oblikovanje notranje opreme. Lastnik je dal Firm arhitektom proste roke pri oblikovanju interierja, zato so ga lahko zasnovali nekoliko bolj poetično, kot bi se oblikovanja lotili sicer. Vso notranjo opremo so tako vidno ‘prerezali’ na višini 95 centimetrov nad tlemi. Vse nad to linijo je novo, ometano, dokončano in elegantno. Vse pod tem pa je staro oziroma njegov odsev: stara, neometana opeka, beton in malta, ter temna ogledala, ki odsevajo te ‘nepopolne’ materiale, ustvarjajo zanimivo materialno kompozicijo.
Linija na višini 95 cm ima tako praktično kot poetično izhodišče. 95 cm je višina kuhinjskega pulta in ograje. Je centralna točka človeškega telesa. Z nogami tako stojimo v starem – zakoreninjeni v preteklosti – medtem ko se z zgornjim delom telesa usmerjamo v prihodnost. Človek je v tem oblikovanju postavljen centralno, uravnoteženo.
Pot skozi stanovanje se začne na črnem hodniku, na golem stopnišču, ki se nadaljuje s po meri izdelanimi lahkimi stopnicami iz perforiranega cinka. Nad stopnicami je steklena loputa, ki obiskovalca vodi na strešno teraso in osvetljuje sicer temno barvan hodnik. Ko se ozremo navzgor, vidimo nebo.
Z enim pogledom lahko zaobjamemo celotno dnevno sobo. Pogled nam uide skozi veliko zasteklitev, ki se razprostira po celotni dolžini stavbe. Okvir stekla je skrit, zaradi česar fasada izgleda popolnoma prosojna. Kot da med stanovanjem in mestom ne bi bilo fizične ovire.
Na prvi pogled se nam zdi, da smo z bivalnim delom pot po stanovanju tudi zaključili – nikjer namreč ni vidnih vrat v spalnico, kopalnico ali druge prostore. Le-ta, nevidna, se skrivajo kar v pohištvenih kosih: skozi leseno garderobno omaro vstopimo v spalnico; skozi ličnico kuhinje (oblečeno v cink in temno ogledalo) pa v kopalnico, pralnico in sobo za goste. Tudi v teh prostorih lahko opazujemo nadaljevanje ‘prerezne linije’, ki določa različne materiale, obdelave in zaključke, in tako na eleganten način vzpostavi dialog med tradicijo in prihodnostjo.
Arhitektura: Firm architects
Fotografije: Studio de Nooyer
