Pravijo, da nered v vašem domu pove veliko o vas. Vas ob tej izjavi preplavi groza, ko se v mislih preselite v svoj domači nered ali pa le brezskrbno nasmehnete, ob misli na skrbno urejeno domovanje? Morda vas v to, da končno vzpostavite red, prepriča prav nedavno dognanje znanstvenikov, ki so odkrili, da je prav nered lahko eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na naše slabo počutje.
Številne izjemno koristne nasvete, ki vam bodo pri tem v pomoč, lahko najdete na platformi RED rešitve za urejen dom, katere pobudnica je arhitektka Tjaša Justin. Sama je že od otroštva nagnjena k pospravljanju oz. kot pravi sama odhrčkavanju.
»Zametki mojega odhrčkavanja in urejanja prostora so se začeli že v otroštvu. Od nekdaj sem rada brskala po omarah, metala ven pretečeno hrano, postavljala vse nazaj, iskala zaklade po podstrehah, barvala stare stole, ki so še sedaj v uporabi ipd. Drugi “hobi” je bil bolj voyeur-ski,« nam zaupa z nasmeškom in pojasni: »Spomnim se, kako sem vedno, ko smo se kam peljali, stegovala vrat in poskušala pokukat kaj se skriva za okni. Imela sem tisto sekundo časa, dokler se avto ni odpeljal dalje. Nikoli me niso zanimali ljudje in kaj počnejo, zame so bili takrat nevidni. Zanimalo me je kje živijo, kakšno opremo imajo, kakšne barve sten. Verjetno me je to popeljalo naprej na študij arhitekture in kasneje v svet notranje opreme.«
Še danes rada ’špega’ v stanovanja, medtem ko se za stanovalce ne meni, pa skozi red v domovanjih odkriva veliko človeško šibkost. »Nekatera stanovanja so prenovljena, prazna. Druga stara, prepolna, neorganizirana. Teh slednjih je več.«
RÉD mora bit’!
Tako se je porodila ideja. Zakaj ne bi pomagala ljudem, da se znebijo vse navlake v stanovanju, ki je ne potrebujejo več in jim svetovala pri organizaciji ter ureditvi prostora s pohištvom in dodatki, ki jih že imajo doma. Sveža barva in kak nov kos lahko še dodatno osvežita prostor. Najprej se je treba seveda znebiti tistega, česar ne rabijo, da omare in prostor najprej zadihajo. V tujini temu rečejo declutter. Pri nas nimamo prevoda, a ker smo hrčki in to brez težav tudi priznamo, se mi je zdela primerna beseda odhrčkavanje. Če hrčkamo lahko tudi odhrčkavamo svoje omare, sobe, stanovanja, hiše in nenazadnje svoja življenja,« pove z zanosom.
V svetu narašča trend po urejanju doma v slogu Mari Kondo, filozofija ’kot iz škatlice’. Čeprav metodo japonske ’gurujke pospravljanja’ občuduje, pa je sama prepričana, da je vsak posameznik konec koncev primer zase, prav zato je izjemno težko vse skupaj pospraviti v isto škatlico: »Ljudje nismo vsi narejeni po istem kopitu in težko je za vse uporabljati enake postopke in ista ‘pravila’. Priznajmo si: tudi, če vse pospravimo in se poskušamo držati pravil, bomo čez teden dni na to že pozabili in zašli na stara pota. Nisem sicer prebrala njenih knjig, sem si pa ogledala oddaje. KonMari metoda je super in je definitvno ena od možnosti odhrčkavanja za tiste, ki jim to ustreza. Vedno se pred začetkom poskušam malo pogovoriti s strankami. Kje je največ nereda? Kako se sedaj lotijo pospravljanja in koliko časa drži? Kake postopke trenutno uporabljajo? Nato poskusimo izboljšati le-te in ustvariti organizacijski sistem, ki bo stranki domač in bo deloval. Dolgoročno. Redki smo pripravljeni popolnoma spremeniti svoje navade,« pojasnjuje Tjaša.
Metod je toliko, kot je ljudi
Vrst hrčkov je veliko, vsaka je primer zase. Pri nekaterih je tako kopičenje nesnage tudi zdravstvenega izvora. A obstaja rešitev za vse ‘zbiralce stvari’: »Vsem hrčkom se da pomagati z organizacijo teh kupov nereda na takšen ali drugačen način. Kdaj gre hitro, kdaj počasi. Kdaj brez težav kos zavržemo. Kdaj mu damo drugo možnost in bo prišel na vrsto za v smeti šele pri naslednjem odhrčkavanju. Pogosto se je težko od česa ločiti. Sploh, če so s predmetom povezani spomini, četudi taki, ki nas zavirajo in omejujejo. V takih primerih pravim, da se nam nikamor ne mudi. Ko pride pravi čas in postanejo spomini le še daljna zgodba, iz katere smo se nekaj naučili, in se je od spominka lažje ločiti.«
Štirje tipi ‘pospravljalcev’: Kam sodite vi?
»Bom poskusila opisati vsaj štiri, kar pa še zdaleč ni končna številka, ker ima vsak svoje navade in težave pri neredu. Recimo tem pospravljalcem kar hrčki. Saj smo vsi malo hrčki in hrčkamo stvari, ki nam ničemur ne služijo.«
Prvi hrčki so tisti, ki imajo raje vse stvari po stolih in kavčih, kot v omarah. Na vidnem mestu torej, da se vse vidi in je na ‘’dosegu roke’’ in seveda prahu.
Drugi hrčki so tisti, ki imajo svoje kupčke lepo urejene, Še vedno so to stvari, ki jih ne potrebujejo, jih podvajajo in kopičijo, a so pospravljene npr. na mizi (kupi papirja), v kopalnici kupi zloženih brisač na pralnem stroju ipd. Vse na svojem mestu, a neurejeno.
Tretji hrčki imajo na videz vse lepo pospravljeno, dokler se ne odpre njihovih omar in shrambe. Kaj vse se skriva v njih, nihče ne ve.
Četrti hrčki (mednje sem spadala tudi sama) so tisti, ki imajo povsod kupčke različnih dejavnosti, ki jih seveda opravljajo vse hkrati in ko končajo ostane nered. Ti kupčki se prestavljajo sem in tja in nimajo svojega mesta.
Največ starega papirja, neuporabljene športne opreme in premajhnih oblačil
Slovenci smo znani po tem, da radi kopičimo svoje stvari, po mnenju sogovornice najpogosteje papirje, revije, časopise, račune. »Hranimo in hranimo jih, pa ne poznam človeka, ki bi šel brskat nazaj po starih revijah. Prav tako nekateri kopičijo knjige. Take, ki jih niso prijeli v roke že mnogo let in je velika verjetnost, da jih nikoli ne bodo. Sploh če so skrite zadaj, v drugi vrsti. Kopičimo tudi športno opremo, ki smo jo kupili v dobri veri, da bomo doma telovadili in vsa premajhna oblačila, ki nam bodo mogoče kdaj še prav.
Za vsako stvar najdemo izgovor, da jo obdržimo in nam čez čas predstavlja nesnago. Ko enkrat pridemo do tega, da stvari, ki jih res ne potrebujemo, vržemo proč ali jih podarimo, ugotovimo, da jih sploh ne pogrešamo in da veliko lažje dihamo. Hočeš nočeš nesnaga nas omejuje, če se tega zavedamo ali ne,« pojasnjuje arhitektka, ki se je posvetila urejevanju doma. Zaveda se, da bodo nove navade sprva za marsikoga težavne, tudi sama se je potrebovala kar nekaj časa, da je poosebila določene navade.
»Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla na RÉD, ki ga imam sedaj. Mogoče je do tega pripeljalo to, da sem se z vso kramo selila v garsonjero in kmalu ugotovila, da so moje omare polne oblačil, ki jih ne nosim in mi ob jutrih parajo živce, ko iščem, kaj obleči. Moje police so bile polne kozarčkov, svečk, knjig in drobnarij, kjer se je nabiral prah. Začela sem z oblačili, odhrčkala sem jih toliko, da vse lahko pospravim v en del omare. Ločena imam oblačila za posebne priložnosti a tudi ta so bila odhrčkana. Šla sem še korak dlje in se odločila, da bom obdržala večinoma oblačila v sivi in črni barvi. Zakaj? Zjutraj mi ni treba več razmišljati, kaj bom oblekla. Katerikoli kos dam nase, se v njem počutim udobno, če postane neudoben so mu dnevi šteti. Držim se tudi pravila: en kos v omaro en kos iz omare. Tako že dolgo časa moja omara ni prenatrpana,« s ponosom pove in pristavi: »Tudi police so skoraj prazne. Na njih so le tiste stvari, ki mi nekaj pomenijo in sem vesela, ko jih vidim.«
Nanjo bi bila zagotovo ponosna tudi slovita japonska mojstrica pospravljanja. Motili so jo razmetani predali s spodnjim perilom in nogavicami, zato si je priskrbela po meri izdelane škatlice. »Te bi bile zagotovo všeč tudi Mari Kondo. Mogoče ji pošljem povezavo do spletne strani,« doda z nasmeškom.
Red v harmoniji z okoljem
“Praktično vse se da ponovno uporabiti ali reciklirati. Kdor si vzame malo časa lahko s predmeti, ki jih ne potrebuje več tudi nekaj zasluži. Vedno več je garažnih razprodaj, spletnih strani s prodajo ipd. Tekstilne trgovine sprejemajo oblačila, ki jih pošljejo v razgradnjo. Zavetišča za živali sprejemajo stare brisače in posteljnino. Vedno več je podjetij, ki se ukvarjajo z odvozom in odkupom starega pohištva, keramike, kozarcev, elektronike ipd. Zagotovo obstaja nekdo, za katerega bo vaša stara krama – nov zaklad. Vse kar je potrebno, je vložiti malo časa, organizirati odvoz ali peljati kupčke na ustrezne lokacije. Žal smo pri nas še vedno vsi preveč “komot” in je najlažje narediti kup pred blokom in počakati na odvoz kosovnega odpada.”
Medtem, ko je pospravljanje po metodi KonMari in samo odhrčkavanje v svetu že precej razvito, pa so te storitve v Sloveniji še dokaj v povojih. Angleži, Kanadčani in Američani so v hipu pograbili decluttering, pri nas ideja šele prihaja na tržišče. »Najtežje pri vsem skupaj je pridobiti stranke in njihovo zaupanje. Kot sem že prej omenila, brez težav priznamo, da smo hrčki, a v svoje stanovanje še sosede ne spustimo, če nimamo pospravljeno, kot da bi nas bilo sram. Tako smo navajeni. Od malega je bilo treba pospraviti sobo, če so prišli obiski in vse stvari je bilo potrebno hraniti za hude čase. A te stvari se samo kopičijo,« poudarja arhitektka in nadaljuje: »Nič ni sramotno, če priznamo, da sami ne moremo rešiti nesnage, prepolnih omar, da nimamo pojma kako organizirati svetovanje ipd. Če nas boli zob ga tudi ne popravimo sami. Za popraviti zob je tu zobozdravnik, za popraviti nesnago smo mi. Pomagamo urediti omare in stanovanja. Skupaj z vami. Vsaka stvar, ki vam je pri srcu, bo tudi nam pomembna. Odsluženim stvarem se bomo lepo zahvalili in jih poslali drugam, k nekomu drugemu, kateremu bodo prišle prav. Na koncu bo vaše stanovanje zopet dihalo, vi boste imeli več časa zase. Vsi opazijo spremembo. Življenje kar naenkrat postane lažje, v njem nastane prostor za nove spomine, brez teže preteklosti. Kar je treba je, da se znebimo odvečne krame. Vse je povezano.«
