V španski vasici Sabugo de Otur, na skrajnem severu države, je dolgo časa samevala hišica. Arhitekti iz studia Tagarro de Miguel Arquitectos pa so v njej videli nekaj več kot le propadajočo se tradicijo lokalnega stavbarstva. V ta namen so jo na nenavaden način obnovili in ji vdahnili novo življenje.
V španski provinci Asturija najdete vrsto razdrobljenih se podeželskih enodružinskih hišic, katerih lastniki se ukvarjajo s poljedelstvom ali živinorejo. V številnih izmed njih se odraža stavbarska dediščina območja, kjer se gorske verige spajajo s čudovitimi plažami.
Preproste podeželske hišice z dvokapno streho so večinoma prekrite z nevpadljivim skrilavcem, zaradi svoje skromne kvadrature pa se le redki odločijo, da jih ohranijo pri življenju.
Arhitekti studia Tagarro de Miguel Arquitectos so storili prav to. S svojim projektom so želeli v lokalnem prebivalstvu obuditi spomin na otroštvo, čeprav so današnje potrebe ljudi precej manj skromne kot nekoč.
V hišico so vnesli svetlobo
Pri projektu so se osredotočili na arhitekturo, ki se prilagaja okolju, njegovim zahtevam in omejitvam. Hiša z majhnimi odprtinami je postala pretemna za današnje udobno življenje, prav tako pa ni ponujala razgledov na prekrasno pokrajino, ki jo obdaja.
V ta namen so se arhitekti odločili za nekaj presenetljivih sprememb. Odločili so se ohraniti obstoječo površino objekta, prav tako pa tudi streho in večji delež zunanjih sten, le vzhodno fasado so podrli in jo v celoti odprli proti okolici.
Ta stran je namreč ponujala najboljše razglede, prav tako pa so s tem omogočili tudi primernejšo osvetlitev bivalnega prostora. S tem so hiši na nek način odprli oči.
Vertikalna komunikacija v treh nivojih
Intervencije so se lotili s skrajnim spoštovanjem do zgodovine in stavbarske dediščine. Porušili so velik del notranjih sten in odprli bivalni del ter ustvarili odprt vertikalni prostor, kjer komunikacija poteka kar v treh nivojih.
V pritličju so manjša kuhinja, dnevna soba in stranišče, v prvem nadstropju pa je umeščena osrednja spalnica.
Iz spalnice se po stopnišču dvignemo na podstreho, kjer je prostor za sprostitev in igranje kitare. Z zgornjega balkona se odpirajo prekrasni razgledi vse do morja.
Arhitekti so z izbiro materialov opozorili na sledi časa in poudarili nepopolnosti, hkrati pa ohranili vrsto prvotnih materialov, ki še danes pričajo o bogati zgodovini objekta.
