Enodružinska hiša na ljubljanski Ježici je nekaj posebnega. Čeprav njena uporabna površina znaša le 114 kvadratnih metrov, pa je ob njej udoben vrt, s katero je hiša domiselno povezana.
Družina, ki je prerasla svoje malo ljubljansko stanovanje, je šla v nakup novega, večjega. Dolgo časa so iskali svoj novi dom, a prave rešitve zase na trgu niso našli. “Nato pa jih je pot pripeljala do te parcele,” pove arhitekt Gašper Demšar, ki sta ga glavi družine kontaktirali z zanimivo nalogo: “Investitorja sta prišla do nas z zelo jasnimi izhodišči, ki so za nas predstavljala velik izziv. Želela sta zgraditi pritlično stanovanje, umeščeno v vrt.”
Tako so arhitekti že v izhodišču zastavili pritlično hišo. “Gotovo so v pritlični hiši številne prednosti,” razloži arhitekt Miha Maček, ki je sodeloval na projektu. “Tu so ergonomske prednosti, saj imamo vse v enem nivoju. Potem se ustvari občutek večje prostornosti – daljši so pogledi preko hiše. Ni zanemarljiv niti stik z vrtom, ki ga ima hiša iz prav vsake bivalne površine.”
Naročnik je k arhitektom pristopil z zelo jasno sliko o številu prostorov, njihovi velikosti in o sami kvadraturi hiše. Arhitekti pa so k tem izhodiščem dodali še svoj pečat. “Poudarek je bil na tem, da bi se notranjosti in zunanjost stalno prepletali. In ker je osnovni tloris hiše pravokotna forma – narekuje jo že sama parcela – pa smo hišo v vrtu malo razširili v obliko črke L.” Tako so ustvarili atrij, ki je jedro hiše. Tu družina preživlja večino časa, še posebno otroka. Pravijo, da radi odprejo panoramska okna in tako dosežejo enak občutek, kot da bi sedeli na terasi. “Naročnik je bil tudi zelo zahteven – seveda je želel racionalen pristop, a hkrati sta si zakonca želela nek manjši presežek. Ni bila dovolj le streha nad glavo, vseskozi smo si postavljali vprašanja – kakšna je ta streha, kakšni so ti prostori … “
V tlorisu hiše ne moremo spregledati podaljškov nekaterih sten, ki potekajo v zunanjo ureditev in ustvarjajo ločene zunanje kotičke z uokvirjenimi razgledi: tako se hiša dobesedno prelije na vrt, vrt pa postane del hiše.
Hiša iz okolice izstopa s svojo ravno streho. “Pritlična hiša ne rabi dvokapnice in ko smo ugotovili, da je na tej parceli ravna streha dovoljena, smo jo tudi predlagali naročniku,” povesta arhitekta, ki v ravni strehi vidita številne prednosti. “Zdaj družina razmišlja, da bi si v neki bližnji prihodnosti na strehi ustvarila sadni in zelenjavni vrt oziroma strešno teraso bližje soncu, tako pa nadomestila zelene površine, ki jih je hiša ob gradnji odvzela.” V streho so tudi umeščena strešna okna, ki osvetljujejo prostore v sredici hiše.
Temno barvo fasade je predlagala lastnica. “Želela je zemeljsko hišo, ki ne bi izstopala in bi se s svojim temnim tonom zlila z vrtom. Tudi midva imava izkušnje iz preteklih projektov, da če ujameš ta pravi ton temne barve, ki ni črna niti siva, ampak zemeljska rjava, lahko dosežeš enkraten učinek.”
Interier je zasnovan v umirjenih barvnih tonih. “Želja je bila, da je interier lahkoten, svetel in enostaven. Tako bolje pridejo do izraza akcenti: od močnih slik zelenja preko oken pa do umetniških del in rumenih stolov na terasi.”
Arhitektura: Demšar arhitekti
Fotografije: Janez Marolt
