Anjo Slapničar številni opisujejo kot eno najbolj doslednih oblikovalk glinenih izdelkov, tudi zaradi celostnega pristopa k delu, saj se proces oblikovanja zanjo začne že z izkopom same gline. Svoje znanje, ki ga je pridobila med študijem geodezije pridoma izkorišča tudi pri oblikovanju, pomemben adut njenih izdelkov pa je sam proces izdelave, kateremu oblikovalka posveča prav posebno pozornost.
Ljubezen do ustvarjanja je Anja začutila že v otroštvu. Na pobudo mame se je vpisala na likovni tečaj, kjer so preskočile prve iskrice z glino. »Glino in blato sem imela v rokah že pri treh letih, pri petih sem se udeležila prvega tečaja za oblikovanje gline. Eden mojih prvih izdelkov je bil dinozaver triceratops. Pri desetih letih mi je oče naredil tudi prvo provizorično vreteno iz električnega ožemalnika za limone,« se spominja Anja, ki zanimanja za glino ni izgubila tudi za časa študija, k njej se je rada zatekala, saj jo je na nek način sproščala. Poznavanje zemlje in njenih elementov se zrcali v njenem pristopu do izdelave uporabne keramike.
Njena poklicna pot in velika strast do oblikovanja gline se tako vsakodnevno prepletata, dobro poznavanje materiala samega pa se odraža tudi v njenem delu. Velik del gline, ki jo uporablja pri izdelavi izdelkov, najde po različnih krajih po Sloveniji. Glino za ustvarjalne podvige zbira kar med sprehodi po gozdu ali pa jo odkrije med delom samim. Kot pove sama, je nabiralništvo še vedno močno prisotno v naši podzavesti, zato ga kot ključni del kreativnega procesa uporablja tudi sama.
»S tem se izdelava izdelka dodatno osmisli in poveže z lokacijo, na kateri delujem,« pojasni ustvarjalka.
Njena pristnost in iskrenost se odražata tudi v izdelkih samih. Veliko pozornosti posveča procesu izdelave, ki ga obravnava celostno, ne le površinsko. Razliko med svojimi in tujimi izdelki Anja ponazori kar na primeru piškotov: »Za primerjavo si lahko pomagam obrazložiti na primeru s hrano. Pred sabo imamo dvoje piškotov. Eni so komercialna znamka, narejena v tujini. Za mnoge od sestavin niti ne moremo identificirati izvora, ali celo ne vemo kaj vsebujejo. Drugi piškote je spekla naša babica. Moko je kupila v vaškem mlinu, kokošja jajca pri sosedi, itn. Po katerih piškotih bi posegli? Podobno lahko gledamo na izdelke, ki niso le narejeni lokalno temveč tudi iz lokalnih materialov,« pojasni.
Zemeljsko, organsko in subtilno, so besede, s katerimi bi najbolje opisali njene izdelke. Izstopajoča lastnost njenih izdelkov je tudi tekstura sama, ki jo doseže z vmešavanjem različnega geološkega materiala v zmes gline. Če ji je nekoč največji izziv predstavljala premostitev vrzeli med idejo v glavi in realizacijo objekta, danes teh težav nima več. Namesto, da bi se hudovala, danes nastale razlike med idejo in končnih izdelkom proslavlja in se jih veseli, saj je z izkušnjami prišlo tudi spoznanje, da je obnašanje posameznega materiala povsem drugačno od drugega. V drugih besedah, surovine iz ene lokacije se lahko obnašajo povsem drugače, kot tiste, najdene nekaj kilometrov stran.
»Vsak rezultat je torej nov mikro pionirski poseg v neznano in ravno ta raziskovalna plovba po morju neodkritih ozemelj je nadvse nagrajujoča. Atributi, kot so na primer barva, postanejo sekundarnega pomena,« priznava Anja, ki ji dinamika samega materiala še dandanes predstavlja dobrodošel izziv. Pri ustvarjanju se spogleduje z japonsko kulturo oblikovanja keramike, pogosto pa se zateka tudi k obdobju železnodobne keramike, obdobju Keltov. Kot meni sama, razlog tiči v tem, da so ljudje takrat zelo dobro brali in zaznavali naravo, njihova pa izraža in poudarja te sposobnosti in lastnosti.
Kljub kilometrini in letom izkušenj se njen odnos do gline še danes nenehno spreminja. Če je bila včasih le sredstvo za zadovoljevanje potrebe po kreaciji in kreativnosti, je danes mnogo več.
»Danes mi glina predstavlja materialno dobrino, ki je vstopna točka za raziskovanje določene geo lokacije. Preko nje se začnem spraševati, kje se nahajam, kaj se je tukaj dogajalo, kdo in kdaj je na tej točki v zgodovini deloval. Glina je sprožilec za plaz vprašanj, na katere z radovednostjo iščem odgovore. Zadnje vprašanje, ki se mi je začelo znova in znova postavljati, pa je “zakaj”. Zakaj me je specifična lokacija priklicala? In včasih lahko odgovore najdem v višjih sferah realnosti, tudi v povezavi z duhovnostjo. Neredko dobim v roke glino iz ritualnih jam ali svetišč. Takrat stvari postanejo zanimive. Glina v sebi nosi vse zapise kraja in delovanja ljudi na njem in dostop do teh informacij je nekaj, kar steče naravnost vame,« pove ustvarjalka, ki še danes občuti največjo potrebo po ustvarjanju vsakodnevno uporabnih izdelkov.
Ustvarjati izdelke, ki so del našega vsakdana, rituala, jo še posebej privlači. Že od nekdaj se je spogledovala z idejo o prenosu energetskega odtisa lokacije, kjer je bila glina nabrana, v objekt ki ga je mogoče redno uporabljati, z uporabo pa podzavestno zaznavamo tudi identiteto tistega kraja.
