V pregledni razstavi, ki je od danes na ogled v Galeriji S na Ljubljanskem gradu, so prikazani utrinki Ljubljane pred, med in po Plečnikovih posegih.
Letos praznujemo 150. obletnico Plečnikovega rojstva. Dodaten razlog za slavje ob pomembni obletnici je zagotovo tudi dejstvo, da so bila nekatera njegova dela v Ljubljani pred kratkim uvrščena tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Ob tej priložnosti so na Ljubljanskem gradu, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, pripravili razstavo, ki prikazuje Ljubljano v obdobju Plečnikovega delovanja.
Danes se nam zdi samoumevno, da lovimo sončne žarke ob Trnovskem pristanu ali pa, da iščemo senco pod njegovimi vrbami žalujkami; da se preko ozelenjenega Trnovskega mosta sprehodimo preko lično urejene struge Gradaščice; da imamo ob stari Križevniški cerkvi tudi eno najbolj atraktivnih letnih gledališč pri nas; da se na Kongresnem trgu srečamo s prijatelji in se preko Tromostovja ali Šuštarskega mostu odpravimo na tržnico po lokalno hrano … Vsa ta urbana dela, ki jih je Plečnik spretno vtkal v obstoječe mestno tkivo in mu ustvaril nov urban kontekst, so danes del kolektivne zavesti vseh občanov in občank, marsikdo pa se niti ne vpraša, kakšna bi bila Ljubljana, če se Plečnik ne bi vrnil vanjo.
Razstava Plečnik (1872-1957) obiskovalcu odgovarja na to vprašanje. Kakšna bi bila Ljubljana brez Plečnika?
Fotografije, ki so predstavljene na razstavi, namreč – kjer je bilo zaradi dostopnosti fotografskega gradiva mogoče – predstavljajo Ljubljano v treh trenutkih: pred Plečnikovim posegom, med gradnjo in po posegu. Rezultat je vpogled v Plečnikovo megalomansko vizijo, ki je popolnoma, korak za korakom, preobražala staro provincialno mesto v urbano prestolnico.
Če ne drugače – ni mu bilo na primer dovoljeno porušiti stavbe Slovenske filharmonije na Kongresnem trgu in na njenem mestu zgraditi nove – pa z majhnimi dodatki. Filharmoniji je tako prizidal obrečni prizidek in ji ustvaril dostojanstveno zadnjo fasado, ob njej pa zasnoval Gledališko stolbo z elegantno ulično svetilko. Ljubljano je želel karseda prežeti z lepoto, z občutkom veličastja.
A kljub drznosti in vehementnosti Plečnikovih posegov njegovo Ljubljano danes dojemamo kot povsem organsko. Kot atenska Akropola, za katero se zdi, da je zrasla iz skale pod njo, se tudi Plečnikovi posegi zdijo, kot bi bili tam že od vekomaj. Kot da je vse točno tako, kot bi moralo biti. Njegovi urbani ambienti so uporabni, zaradi obilice zelenja, ki ga je razumel kot enega osnovnih gradnikov arhitekture tudi prijetni, in kljub svojemu bogatemu arhitekturnemu in dekorativnemu izrazu zliti z okolico.
Razstava, ki jo je kuriral Domen Kaučič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, bo odprta do 10. aprila. Več o njej na povezavi. Vabljeni!
