Mlad mizar Nejc Zakrajšek si je s posebnim občutkom za detajle v Cerkljah ustvaril topel dom. Hišo je zgradil tik ob bratovi, s katerim sta si razdelila družinsko parcelo, na kateri pa med njima ni ograje in meja. Navdušila vas bo čudovita notranjost, h kateri je piko na i pristavila tudi Nejčeva partnerka Metka.
Pred kratkim smo vam že predstavili hišo skodlarja Matica Zakrajška in se navdušili nad številnimi rešitvami in izdelki iz lesa. Tokrat pa je na vrsti njegov brat, ki si je hišo postavil istočasno, glede na njegov poklic pa ne čudi, da si je tudi on dal duška, ko gre za les.
A poglejmo najprej korak nazaj, ko je bilo za obe hiši treba najprej najti parcelo.
»Začeli smo razmišljati, kje bi si ustvarili dom. Kot družina, najprej moj brat, potem še jaz. Nato smo ugotovili, da imamo na robu naše domačije neka zazidljiva zemljišča, ki smo jih po bratsko razdelili – pol Maticu, pol meni,« začne s pripovedovanjem Nejc in takoj pojasni, kako je naneslo, da sta zrasli dve skoraj identični hiši.
»Jaz in brat delava vse skupaj, od lumparij do očitno tudi gradnje hiš. Tako sva skupaj razvijala idejo, govorila o tem. Lahko rečem, da imava tudi zelo podoben in skupen okus. Zato so bili tudi osnutki in sestanki z arhitektom skupni in na ta način smo prišli do neke skupne idejne zasnove.«
Od začetka gradnje do vselitve je minilo dve leti
Postopki za gradnjo so se začeli odvijati konec leta 2015, ko sta se lastnika začela dobivati z arhitektom Primožem Raznožnikom. Kakšno leto so porabili za papirologijo, z gradnjo pa začeli 2017 in se dve leti kasneje že vselili v objekt, popolnoma prilagojen le njim.
»Ko vstopimo v hišo, se na desni strani odpre kurilni prostor, na levo kopalniški prostor in pa na hodniku garderobni del. Takoj iz garderobnega dela pa že pridemo v glavni prostor, v osrčju katerega so jedilnica, kuhinja in dnevna soba, nad katero se vzpenja tudi podest, ki je dostopen po lestvi. V spodnjem prostoru je še pralnica. V zgornji prostor, na galerijski del, se vzpnemo po stopnicah, kjer imamo takoj razgled na odprti kabinet pod oknom in pa otroške sobe, spalnico in še eno kopalnico. Torej zgoraj imamo spalne prostore, večino našega časa pa preživimo v tem skupnem spodnjem delu, odprtem galerijskem prostoru,« tloris opiše Metka.
Povezani z lesom
Celotna hiša je prepletena z lesom, kar verjetno izvira iz tega, da je družina Zakrajškovih že od nekdaj povezana s tem naravnim materialom. Les obdelujejo, predelujejo in oblikujejo že šest generacij, ljubezni do njega pa se je navzela tudi Metka, ki sicer pljuje v drugih vodah. Čeprav morda ne bi pomislili, zna zelo dobro zavihti rokave in se lotiti vseh opravil, povezanih z lesom in gradnjo, v katero sta bila močno vpeta oba z Nejcem.
»Od prve do zadnje zadeve. Od samega izkopa, nasipanja in grabljenja do stirodura pod ploščo, betoniranja armature in posledično postavljanja hiše. Od zapiranja in izoliranja sten, montaže oken, knaufa in na koncu vsega pohištva. Metka je bila pri vsem zraven, glavna zvezda. Na vrhu strehe, v najgloblji luknji in je zrihtala od A do Ž, lahko rečem boljše kot večina vajencev dandanes,« jo pohvali Nejc.
Ko je bila glavna hiša končana, so prišli na vrsto otroci obeh bratov Zakrajšek. Zanje sta Nejc in Matic nad ogrado za konje postavila dvignjeno igralno hiško.
Posledično danes oba z veseljem gledata na svojo hišo, saj za vsako stvar dobro vesta, kako je bila narejena, kako je bil speljan kakršen detajl, koliko je bilo dela zadaj – pa naj gre za ujemajoče se letnice na frontah, lestve po hiši, ki so vse iz domače delavnice, ali za klop s frnikolami, kot je nismo zasledili še nikjer druge in je imenitna zadeva za otroško zabavo.
»Ideja izhaja iz mojih najstniških let, ko sem naredil pručko z igro s frnikolami, kjer je štelo, koliko frnikol si lahko spretno vrtel ne da padejo na tla. Tukaj sem pa samo razmišljal, kako bi lahko popestril zadevo in izdelal nekaj takega, da bi bilo zanimivo tudi za naše ‘mulce’,« pove Nejc, ki se vsakega projekta loti s premislekom, z Metko ga predebatirata, se poglobita v detajle in ga tako pripeljeta do realizacije.
Rezultat? Njun dom je prava paša za oči, pa ne samo zaradi lesenega ovoja in z lesom polne notranjosti, predvsem je tako tudi zaradi toplih odnosov, ki vladajo med družinama obeh bratov. Med njimi ni ograj in živih meja, kljub temu pa imajo vsi dovolj zasebnosti.
»Mislim, da sploh ne pogrešamo neke zasebnosti v večji meri. Tudi terasna dela, kjer preživljamo največ večernih poletnih večerov, sta ravno toliko zamaknjena, da vsak dobi svoj del zasebnosti. Je pa zelo fino, ker lahko otroke pošljemo ven in ko pogledaš skozi okno, vidiš, kako se igrajo in jih imajo na očeh tako sosedovi kot mi. Kar nam dajo neko varnost, dober občutek,« zaključujeta lastnika.
Članek je nastal v sodelovanju z javno agencijo SPIRIT Slovenija ter s finančno podporo in sodelovanjem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, Direktorata za lesarstvo.
Fotografije: Ambienti
