Duša prostora je zgodba, ki govori o ljudeh, ki v prostoru živijo ali delajo, o njihovi zgodovini, o njihovem upanju in ciljih. Ali pa govori zgodbo, ki je namenjena ljudem, ki prostor obiščejo ali v njem bivajo krajši oz. daljši čas. Pri počitniških nastanitvah gre za slednje.
Pred dnevi sem na spletu zasledila oglas, ki je ponujal počitniški apartma v najem. Prostori so bili odeti v belo. Pohištvo je bilo iz vseh vetrov, raznih barv in materialov. Na stenah ni bilo drugega kot par obešalnikov. Hiša je bila na zunaj prijetna in okolica je dala slutiti, da je v bližini morje. Kot arhitektka in oblikovalka prostorov sem se vprašala po zgodbi apartmaja. Ali je zgodba pomembna in ali so današnji gostje pozorni tudi na to?
Pred časom mi je znanec iz Norveške povedal, da oni svoj dopust načrtujejo predvsem iz vidika doživetij. V to je vključeno vse od nastanitve, pristnega stika z gostiteljem, do skupnih večerij. Klasični dopust z najemom generičnega in poceni apartmaja ali pa agencijskih masovnih ponudb pri njih ne zanima skoraj nikogar več.
Moja domišljija je bila takoj pripravljena, da apartmaju dodam zgodbo. O čem naj bi govorila? O lastniku in njegovih hobijih? O zgodovini kraja v katerem stoji? O morju? O vetru? Poletnih dogodivščinah?
Odločila sem se za morje. Pri stilu sem sprva kolebala med boemskim in vintage stilom. Ker pohištvo po prostorih ni imelo rdeče niti, sem izbrala boemski stil.
Zanj je značilno neupoštevanje pravil, mešanje barv, materialov in tekstur. Ni simetrije in navidezne urejenosti. Ta stil bi bil za apartma ravno pravšnji, saj bi v prostore vnesel občutek sproščenih vibracij morja in poletja.
Steno ob vhodu bi spremenila v risalno tablo, na kateri bi lahko lastnik gostom pustil sporočilo in obratno. Dnevnemu prostoru bi dodala barve. To bi izvedla s skodelicami, krožniki in posodo za sadje. Nadaljevala bi s blazinami za stole v morskem vzorcu ter okrasnimi krožniki na steni. V odprti regal ob mizi bi razvrstila knjige na temo morja… otroške knjige, romane in enciklopedije. Dvosed bi pokrila z vzorčasto prevleko in na steno obesila staro šolsko karto sveta.
V spalnici bi najbolj izpostavljeno belo steno prepleskala z valjčkom z motivom morja. V isti motiv bi odela tudi notranjost stare omare in predale v predalniku.
V kopalnici bi namestila obešalnike in tuš preprogo, ki bi bila oba izvedena iz proda nabranega na obali.
Tudi svetila bi želela tematsko obarvati. Če ne drugega, bi naredila nova senčila dvema stenskima lučkama v dnevnem prostoru in spalnici.
Na teraso bi obesila pisano visečo mrežo ter na strop zvončke obtežene s školjkami. Med stebre bi napela lučke za prijetna večerna pomenkovanja in pred vhodna vrata postavila pisan predpražnik.
Vsi ti posegi ne bi bili drastični. Obstoječe pohištvo bi ostalo in vse potrebne dodatke (skodelice in ostal kuhinjski pribor), bi se dalo dobiti pri prijateljih, znancih, v kraju samem, na bolšjaku, v antikvarijatu oz. bi jih bilo potrebno poiskati na spletu ali v specializiranih trgovinah.
Za vložek dvotedenske najemnine, bi lastnik apartma tržil z novim izhodiščem. S fotografijami in opisi bi orisoval privlačno zgodbo ter buril domišljijo bodočim gostom, ki po spletu iščejo nastanitev za svoj poletni dopust. S tem bi lahko nagovarjal tudi bolj zahtevne goste, ki cenijo in spoštujejo zgodbe prostorov in ljudi… in jih z navdušenjem širijo naprej.
Kako je pri vas? So vam zgodbe pomembne?
