Iskrena arhitektura je kot stari znanec. Ja ljubeča, neposredna, odprta in odkrita - takšna, ki nam ponudi ogledalo in iz nas hkrati izvabi le najboljše.
Na eno takšnih arhitektur sem naletela pred kratkim. Gre za 31 m2 veliko, popolnoma prenovljeno stanovanje. Garsonjera, pravzaprav. Njena največja kvaliteta naj bi bila, da se jo da poljubno pregraditi z zavesami in tako iz garsonjere ustvariti eno- ali celo dvosobno stanovanje. “Nismo več omejeni z malimi prostori, ki se izdajajo za dnevno sobo, jedilnico, kuhinjo ipd. Stanovanje je lahko jedilnica, če želimo gostiti večje število ljudi, lahko je dnevna soba za deževne popoldneve, lahko je spalnica, lahko pa tudi otroško igrišče!,” povesta avtorja Urša Križman in Luka Fabjan iz Studia Aino. A to je le prva, začetna maska, ki odpade kaj hitro, ko stanovanje in avtorja bolje spoznamo.
Stanovanje pred prenovo
Lepota se namreč skriva dosti globlje od nujnih gradbenih del (podrta je bila predelna stena, znižan eden od parapetov, posodobljene inštalacije, zamenjani tlaki ipd.). Studio Aino namreč ni navaden arhitekturni biro in avtorja sta dosti več kot zgolj arhitekta. V svojem delu in ustvarjalni filozofiji se zavzeto obračata k tradiciji obrtništva. Raziskujeta mizarstvo, kamnoseštvo, lončarstvo, kovaštvo; tradicionalne metode oblikovanja in rokodelstva; in te tradicionalne metode preizkušata v lastni delavnici. “Rezultat te študije, ki sicer še vedno poteka, se morda ne vrednosti toliko po količini pridobljenega znanja, kot po spoznavanju neizmerne širine tega področja, po vseh navezanih stikih z mojstri in predvsem po pridobljenem odnosu do narave in naravnih materialov,” povesta. Tako je tudi to malo stanovanje, njun debut, iskren odraz vsega do zdaj nabranega znanja.
Pohištvo, sicer oblikovano z ekonomičnimi vzvodi (večina funkcionalnih delov je iz povsem običajnega iverala), je obilno dopolnjeno z naravnimi materiali – kamnom, lesom, glino, medenino … “Naravni materiali so uporabljeni na mestih, kjer imamo fizičen stik s pohištvom, tako da ob dotiku zbudimo tudi druge čute,” povesta.
“Vedno znova se pojavlja vprašanje, kje predmet dobi obliko. Snovanje iz naravnih materialov ne poteka pred računalnikom ali listom papirja, pač pa za mizarsko mizo z dleti, obliči in žagami. Postopek izdelovanja spodbuja k razmišljanju o materialu, njegovi rasti, trdnosti in tehniki izdelave. Končni izdelek tako v ospredje ne postavlja človeške želje po izkazovanju lepote, pač pa zgolj govori o resnici narave. Umetni in sestavljeni materiali navadno nimajo več specifičnih tehničnih lastnosti, zaradi česar se lahko iz njih izdela kakršnakoli oblika. V takšnih primerih iskrenost arhitekture ni več relevantna, s tem pa izgubimo priložnost za najlepši del našega poklica: iskanje resnice.” Vsak izbrani material v tem stanovanju je tako rezultat ljubezni do obrti, vsak detajl pa kar najbolj prilagojen tako naravnim tehničnim značilnostim materiala kot kasnejšemu človekovemu rokovanju z njim.
Tudi načrtovana multi-uporabnost je zares le odraz želje po čimbolj dostojnem bivanju na tako majhni kvadraturi. Jedilna miza z dvema zložljivima kriloma se lahko iz intimnega jedilnega kotička hipoma spremeni v mizo za družabni večer (tudi na majhni kvadraturi se želimo družiti!); zavesa skrije spalnico (tudi na 31 m2 si želimo intime!), oddvoji dnevno sobo ali pa združi vse troje. Skromna velikost stanovanja torej ni razumljena kot pomanjkljivost, nasprotno – arhitekta iz majhne kvadrature izvabita le najboljše. Popoln odraz te filozofije je kuhinjski otok, ki (kljub svoji zanemarljivi fizični velikosti) s pomočjo pametnega, iskrenega in estetskega oblikovanja postane močno težišče doma.
Iskren premislek o materialnosti, o omejitvah majhne kvadrature, ter o metodah, ki iz prostora naredijo dom, so torej tisti faktorji, ki iz majhnega stanovanja naredijo presežno arhitekturo.
Interier: Studio Aino
Fotografije: Studio Aino
