Mlada družina ni želela konvencionalnega stanovanja s številnimi ločenimi prostori. Namesto tega so želeli odprt tloris, ki je hkrati prostor za počitek, za obedovanje, za igro in za druženje.
Ko je mlada družina prišla na prvi obisk k arhitektu, so imeli zelo jasne zahteve. “V tem obdobju našega življenja so lahko prostori za spanje, posedanje, prehranjevanje in umivanje izčiščeni vseh nepotrebnih pohištvenih kosov. Želimo predvsem več prostora, v katerem bodo otroci lahko prosto tekali; želimo si le veliko mizo, za katero se lahko kot družina posedemo in skupaj preživimo čas. Če je možno, bi želeli živeti v nekakšni moderni galeriji: preprosti, umirjeni in polni svetlobe. Želimo si prostorov, ki jih bomo z leti lahko napolnili z našo lastno domišljijo.”
Tajvanska družina z dvema predšolskima otrokoma se je želela osvoboditi norm in standardov, ki sicer prežemajo stanovanjsko arhitekturo: dolgih hodnikov, ločenega spalnega dela, prenatrpanih sob in nasploh premalo fleksibilnega prostora za preživljanje prostega časa. Niso želeli dragih kavčev, lepih lestencev, ljubkih otroških sob ali en suite spalnice staršev – le dovolj prostora za odraščanje malčkov.
Arhitekt je njihove zahteve vzel resno in stanovanje opremil zelo minimalno: brez vrat in predelnih sten je življenje družine povezal v odprtem, povsem po meri opremljenem 90 m2 velikem prostoru.
Ob velikih panoramskih oknih stanovanja je arhitekt zasnoval štiri plitve niše. V največji je dnevni kotiček, v treh manjših pa spalnice, opremljene le z ležiščem in garderobno omaro. Ponoči se spalnice zastrejo z drsnimi vrati, podnevi pa postanejo del velikega skupnega prostora.
V slednjem dominira kar 3,5 metrov dolg pult – skulpturalna jedilna miza, za katero se lahko obeduje, dela, igra, riše ali preprosto druži. Masivna lesena klop ponuja številne možnosti za razgibano družinsko življenje – nanjo se lahko ob praznovanjih posede širša družina; otroci jo lahko uporabljajo kot mizo, kot pisto za avtomobilčke, ali pa kot brlog, če se skrijejo pod njen lok.
Na skrajnem koncu stanovanja je umeščena še kopalnica, ki je sama po sebi definicija minimalizma. Prav tako odprta v dnevni prostor – čeprav se lahko zapre z drsnimi vrati – vsebuje le armaturo za tuš, prostostoječi umivalnik ter od ostalega prostora z ozko omarico oddvojeno straniščno školjko. Resnično v tem prostoru ni ničesar preveč.
Kako pa družina vzdržuje red v tako odprtem tlorisu? Pri zasnovi niso varčevali s shranjevalnim prostorom – najmanj 20 tekočih metrov vgradnih omar je umeščenih ob obodne stene stanovanja.
Arhitekt je v tem preprostem stanovanju ugodil željam družine: zasnoval je prostor, kjer bodo živeli povezano; prostor, ki ga bodo z leti napolnili in v njem ustvarili dom, ukrojen po njihovi meri.
Interier: Marty Chou Architecture
Fotografije: Kyle Yu Photography
