Dediščina plemenskih ljudstev danes počasi tone v pozabo, a po zaslugi posameznic, kakršna je Nives Zalokar, še diha skozi čudovite pletene izdelke za dom in dušo. Če boste v spletni iskalnik vtipkali ime avtorice, boste hitro izvedeli, da gre za prvo Slovenko, ki je diplomirala iz dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri, največjega aboriginskega naroda Novega Južnega Walesa. Svoje znanje in veščine pa je ustvarjalna duša prenesla v prekrasno pletenje, s katerim se ohranja duh staroselske tradicije.
Nives je vrsto let v ljubljanski Moderni galeriji opravljala poklic organizatorke razstav, pred dvanajstimi leti pa sta si s partnerjem in jogijskim kolegom, po rodu Avstralcem, ustvarila dom v manjšem mestu Wagga Waggi. Medtem ko je on na bližnji univerzi nadaljeval podiplomski študij, je sama kot prostovoljka delala v mestni galeriji.
Tam se je prek kustosinje staroselskega porekla pobliže spoznala z aboriginsko kulturo, na njeno povabilo pa se je udeležila tudi srečanj skupine, ki je v staroselskem kulturnem centru pletla po izročilu tradicije avstralskih staroselcev.
Preostale udeleženke so bile večinoma iz staroselskega naroda Wiradjuri, Nives pa je bila ena od redkih belk v skupni. Ta druženja so ji zlezla pod kožo, zato je tja zahajala še naslednjih osem let, črpala znanje in se učila, ne le pletenja, temveč tudi staroselske kulture in običajev. Nives se že vrsto let ukvarja tudi z jogo, ki jo je še bolj približala tamkajšnjemu ljudstvu:
»Na nek način je moje resno ukvarjanje z jogo pomenilo moj prvi prestop v drugo kulturo. Vedno sem čutila, da mi je joga pomagala tudi pri vzpostavljanju spoštljivega odnosa do avstralskih staroselcev. Oni so to intuitivno začutili in zaupanje med nami se je hitro razvilo.«
Po zaslugi »tetk«, starejših žensk v skupnosti oz. starešin, se je naučila številnih veščin, pri čemer ji je ročna spretnost prišla še kako prav. Sprva je pletla predvsem manjše predmete in košare, pozneje pa je začela raziskovati tudi bolj zapletene oblike. Izkušnja, ki se je sprva začela s pletenjem košar in spodbujanjem lastne kreativnosti, jo je pripeljala do študija dediščine, kulture in jezika ljudstva Wiradjuri – največjega aboriginskega ljudstva Novega Južnega Walesa.
»Poleg študija jezika wiradjuri in kulture ter ponedeljkovih srečanj sem se pozneje odločila in na TAFE-ju študirala še risbo in pletenje po staroselski metodi ter tam po dveh letih in pol diplomirala z veliko razstavo risb in pletenih predmetov,« upravičeno ponosno pove Nives.
Vsa staroselska ljudstva, bodisi v Afriki, Avstraliji ali Ameriki (Južni in Severni), pri pletenju uporabljajo tehniko, poimenovano šiv oz. blanket stitch. Kot pojasni Nives, so konec koncev tudi slovenski peharji spleteni na enak način, iz slame in z vrvico. Prav to jo že od nekdaj fascinira. Tako se pleteni izdelki najpogosteje razlikujejo po domorodnih rastlinah, od afriških trav, ameriških kaktusovih vlaken do palm.
Pleteni izdelki aboriginov so pogosto izdelani iz palm pandana, ki pa raste le na vročem avstralskem severu, zato ženske na jugu za pletenje uporabljajo rafijo in kitajsko morsko travo. Vse pogosteje uporabljajo tudi domorodne rastline, prekrasen izdelek pa lahko z nekaj kreativnosti nastane tudi iz na trakov narezanih plastičnih vrečk. Pomembno je predvsem, da pletenje poteka v skupini, ob prijetnem druženju in kramljanju, ki poglablja medosebne vezi in odnose.
»Vedno znova me navdihuje dejstvo, da sem imela to srečo, da sem svojih deset let Avstralije prebila s čudovitimi, toplimi in ljubečimi ljudmi. Da sem se naučila spoštovati druge, drugačne. Da sem pogledala čez plot potrošništva in materializma današnjega razvitega sveta. Navdihuje me pletenje kot medij, v katerem roki sledita umu, vsako obliko moraš odkriti vedno znova in vedno lahko odkrivaš nove poti do realizacije ideje,« pojasni ustvarjalka.
Danes v njenih spretnih rokah nastajajo torbe, cekarji, zabojniki, sklede, tudi nakit. Kot pojasni, je mogoče naplesti vrsto različnih predmetov. Pomembna pri tem je vaja, kot pojasni, ideje pridejo kar same. Nemalokrat se je lotila tudi izdelave neuporabnih predmetov umetniških vrednosti. V načrtu je bila tudi izdelava velike instalacije iz pletenih predmetov, a na žalost so ji načrte prekrižali previsoki stroški materiala. O snovanju lastne blagovne znamke sicer še ne razmišlja, saj je o ideji izdelave pletenih izdelkov za prodajo začela razmišljati šele pred kratkim. Njeni izdelki vendarle v sebi nosijo bogato sporočilo, ki ga je vredno deliti s svetom ali kot pojasni Nives:
»Rada bi posredovala, tudi skozi pletenje, sporočilo nam neznane kulture, katere osnovna beseda je spoštovanje. Pletenje je zame neke vrste samoterapija in vzdrževanja kontakta z mojimi staroselskimi prijatelji v Avstraliji. Ne gre toliko za izdelke, gre bolj za druženje, za zaupanje, občutek skupnosti, ki Evropi izgineva. Moje želja je, da bi tukaj ustvarila skupino, ki bi hodila plest in klepetat ter se sproščat. To so Slovenci na kmetih nekoč ob večerih že imeli!«
Tudi načrtov za prihodnost ji ne manjka. Z vztrajnim in neprekinjenim delom želi svoje znanje še dopolniti, saj ji je, kot pojasni, prav pletenje na stežaj odprlo vrata kreativnosti. Po dveh desetletjih dela v Moderni galeriji jo je pestil občutek, da so njene sanje o umetnostnem udejstvovanju in kreativnosti odveč, druženje z Aborigini pa ji je dalo krila, s pomočjo katerih je začela uresničevati svoje sanje:
»Ko sem sedela z aunties in jim razlagala, da v Evropi pletenje ni ART (op. umetnost), ampak CRAFT (op. obrt, veščina), so se smejale in rekle »All is art!« S tem so me osvobodile.«
