Za velik učinek ni nujno potrebnega veliko denarja. Predvsem veliko iznajdljivosti in volje. Dijana Kajin je prava mojstrica 'recikliranja' in preobrazb vintage kosov. Z družino si je dom uredila v stoletje stari hišici v Šentjurju pri Celju, ki jo skupaj s partnerjem korak za korakom uspešno prenavljata in preobražata v simpatičen dom.
Dijanina poklicna pot je sicer precej drugačna, nič kaj dosti povezana z interjerjem. Izobraževala se je v turizmu, zdaj pa je našla svoje mesto na položaju svetovalke pri enem od telekomunikacijskih operaterjev. S partnerjem sta dolgo časa bivala v majhnem najemniškem stanovanju, pred petimi leti pa sta ga zamenjala za starejšo hišo v Šentjurju pri Celju. Uporabna površina hiše meri okoli 90 m2, kar je, kot z nasmeškom prizna Dijana, »absolutno dovolj za čistit«. Poleg bivalne etaže ima hiša še klet, namenjeno shranjevanju, in mansardo, z velikim potencialom za prihodnost.
Hišico sta kupila od prijateljev, saj sta iskala nov dom, ki ne bi bil predrag, v katerem bi si ustvarila družino. Z odločitvijo o lastništvu te starejše hišice pa sta v zakup vzela tudi to, da ju čaka še kar nekaj korakov prenove. A hišica je bila v solidnem stanju, tako sta se vanjo lahko že kmalu vselila in se postopoma lotila prenavljanja.
»Za začetek smo se je lotili samo z valjčki in barvo ter odstranili grobi »bavalit« ter druge pomembnejše malenkosti. V naslednjih skoraj petih letih smo preuredili notranja vrata, veliko pohištva, renovirali vetrolov, uredili sobico za dojenčka. To sva leto in pol pozneje povečala z rušenjem vmesne stene ter ureditvijo stropov in tlakov v svetlo sobo za malčka in njegovo odraščanje. Zamenjala sva plinsko peč ter nekaj starejših oken in balkonskih vrat. Takoj smo položili ploščice na balkon in v delavnico, da so prostori postali bolj funkcionalni, in počasi uredili teraso,« ponosno pove Dijana in doda, da ju eden večjih posegov še čaka: »Vmes je bilo tudi nekaj poslikav na stene v smislu hitre popestritve, pa sem zagotovo še kaj pozabila. Kot trenutno največji zalogaj naju čaka menjava strehe, ki je že kar dotrajana. Posledično tukaj kar malo čakava z drugimi ukrepi in delom zunaj, sicer pa ‒ saj vemo, da dela pri hiši nikoli ne zmanjka, kajne?!«
Ko sta dobila v lastništvo hišico, je bila ta na njuno željo prazna, kar je precej olajšalo urejanje in selitev pohištva iz najemniškega stanovanja. Finance celovite prenove niso dopuščale, zato sta si pomagala z že obstoječim pohištvom, ki ga je sčasoma zamenjalo novo. Največji izziv je predstavljala kuhinja, saj zanjo nista želela zapraviti celega bogastva, češ, da jo bosta tako ali tako sčasoma zamenjala. Za 200 evrov sta jo kupila na Bolhi, jo s pomočjo mizarja osvežila in podaljšala (iz približno 4 m v 6 m) in še danes jima odlično služi:
»Takrat mi je bilo najbolj pomembno to, da se čim prej počutiva »doma«. Čeprav sva bila v hiši že prej, sva nekaj časa potrebovala, da sva se nanjo navadila. Naenkrat je bilo več prostora ‒ stanovanje v najemu je namreč merilo samo 36 m2! Nekaj mesecev pozneje so nama prijatelji povedali, da se že čuti najin dotik in tudi midva sva se že počutila drugače ‒ pa čeprav razlika še ni bila tolikšna, kot je zdaj.«
Ljubezen, ustvarjanje, poštenost. To so stvari, ki Dijano v življenju navdihujejo. Ustvarjalna duša je nenehno v lovu na nove ustvarjalne rešitve, s katerimi bi še dodano popestrila družinsko domovanje. Njen slog se razvija skozi leta in z nasmeškom prizna, da bi na to vprašanje pred leti zagotovo odgovorila s precej več težav. Proces ustvarjanja doma je plod dolgoletnega raziskovanja in velike strasti do ustvarjanja, opremljanja. Pa tudi kančka poguma.
»Všeč mi je cottage slog, ko deluje, da je vsega preveč, pa vendar funkcionira. Všeč mi je tudi trenutno aktualen wabi-sabi slog, pa vendar ne vem, ali sem tako hud minimalist. Obožujem štukature na primer! Če pustim sloge, mi je nujno to, da se vsi trije v domu dobro počutimo, saj verjamem, da je marsikaj povezano s tem. Pazim tudi, da je čim manj neke krame. Verjamem pa, da bi moj dom brez profila na Instagramu s to tematiko izgledal precej drugače, saj marsičesa ne bi niti poskusila in bi pač verjetno obstalo, kot je. Tako pa je naš dom cel čas v nekakšni metamorfozi,« pove v smehu.
Pri opremljanju se rada nasloni tudi na pohištvo iz druge roke in vintage kose. Sinovo posteljo v obliki hiške je tako kupila prek spleta iz druge roke, pa tudi sicer ji je blizu ‘recikliranje’ v smislu obnove, oblike in uporabe. Marsikateri kos pohištva v domovanju tako ni nov, kar tako stari hišici popolnoma pritiče in ustreza. Rada doda tudi kakšen kos z bolšjega sejma, marsikaj pa prebarva in preuredi kar sama. Številnim kosom je le z uporabo novega odtenka barve vdahnila novo življenje, na kar je upravičeno ponosna.
»Sama sebe kot nežno staro dušo vidim bolj v svetlih, naravnih tonih, skoraj neonske barve mi nikakor ne ustrezajo, razen, da so v kombinaciji dobro speljane z drugimi. Tukaj res občudujem arhitekte in notranje opremljevalce,« pove Dijana in v smehu doda: »Sama sebe pa vsekakor še odkrivam ‒ možu je malo vseeno, ampak me ne moti, dokler mi te male prenove dovoli.«
Še posebej je ponosna na otroško sobico, ki jo je uredila v 8. mesecu nosečnosti. Na krasne štukature, ki v prostor vnašajo eleganco in prefinjenost. S ponosom pokaže tudi vetrolov, katerega prenova je bila prav tako uspešna, čeprav je potekala v različnih etapah, medtem ko je njen šestmesečnik čez dan malce zadremal. Povsod v stanovanju je opaziti vrsto izbranih detajlov in ambientov, a kot pravi sama, so ljudje tisti, ki ta ambient zapolnijo s svojimi zgodbami in življenjem. Ob tem je nadvse hvaležna tudi krasnim sosedom, ki so par lepo sprejeli medse in so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, pa tudi družini.
»Sicer pa sem ponosna na energijo, ki je pri nas. Da se vsakdo dobro počuti in da se v njem dobro počutimo mi trije. Celo v smislu, da bi bili kar naprej doma, ker je pač tako prijetno,« pove Dijana in doda: »Pazim tudi, da v svoj dom spuščam samo ljudi, ki mi nekaj pomenijo, in z njimi preživljamo kakovosten čas.«
