Zakonca v najboljših letih, še vedno zelo aktivna, sta v Grosuplju sklenila postaviti novo hišo, a sta pri tem že mislila na prihodnost, ko bodo ptički odleteli iz gnezda. Vsi ključni bivalni prostori zanju so umeščeni v pritličju, otrokoma pa sta namenjeni le skromni sobi in manjša kopalnica v nadstropju.
Hiša, ki meri okoli 250 m2, stoji na obrobju naselja, v mirni ulici, kjer je čudovit razgled na naravo. Je dvoetažna, vendar je v resnici ves program organiziran pritlično.
»Lastnika imata odraščajoče otroke, ki bodo seveda počasi šli od doma. Razmišljala sta o tem, da bi potem pritličje delovalo neodvisno od nadstropja. Tudi sobe so nalašč projektirane skromneje, ne nudijo takega udobja, da bi se hoteli otroci predolgo zadrževati,« pove arhitektka Lara Romih in doda, da so hišo začeli graditi v času korone, končali pa dve leti pozneje.
Pritličje sestavljajo intimna dnevna soba z običajno višino stropa ter kuhinja in jedilnica, ki ima strop, odprt do slemena. Miza je velika, stoli so udobni, da se lahko klepeta, uživa v hrani in druži dolge ure, se pa skozi panoramska okna kuhinjsko-jedilniški del nadaljuje še na vrt.
»V vseh mojih arhitekturah velja pravilo – ven. Letna kuhinja je dejansko narejena kot podaljšek notranje kuhinje. Sploh s klimatskimi spremembami je videti, da bomo čedalje več časa zunaj in morda nekaj manj noter,« pojasni arhitektka.
Poleg osnovnega dela so v pritličju še delovna soba, manjši toaletni prostor, tehnični prostor s pralnico in likalnico ter suita z garderobo, kopalnico in spalnico, v kateri je veliko tekstila, ki deluje kot zvočni izolator, da v prostoru res vlada mir.
Stopnice v nadstropje so nekaj posebnega, saj se v materialnem smislu zlijejo z dnevno sobo. Parket gre iz dnevne sobe po stopnicah v omaro pod televizijo, hkrati pa stenska svetila poskrbijo za igro svetlobe. Nad stopniščem je elektrificirano strešno okno VELUX, ki prepušča veliko svežega zraka in skrbi za osvetlitev prostora z dnevno svetlobo.
»Strešna okna imajo poseben namen. Tukaj je bivalen prostor odprt do slemena in strešna okna osvetljujejo sredinski prostor, ki ga panoramska svetloba ne zajame. S tem smo prostor naredili bolj odprt in bolj osvetljen,« pravi Gregor Sušnik, področni vodja prodaje pri VELUX Slovenija, in doda, da se okna, čeprav so umeščena visoko v slemenu, upravlja zelo preprosto. »Strešna okna, vgrajena nad našim dosegom, upravljamo z daljinskim upravljalnikom, lahko tudi z aplikacijo prek telefona. Poskrbljeno je za varnost, saj ima vsako okno vgrajen tudi senzor za dež, ki ob zaznavi kapljic okno zapre.«
Strešna okna so na voljo v različnih velikostih in kombinacijah. Pri novogradnji je v fazi projektiranja zelo preprosto predvideti odprtino za širše okno, s katerim pridobimo tudi stojno višino, ki je zelo uporabna pri razvrščanju elementov v samem prostoru. Takšno okno pa je tudi veliko bolj uporabno kot na primer frčada. »Pri frčadi so sama mesta frčade vnaprej določena in smo zelo omejeni, kako dejansko svetlobo spuščamo v prostor in kako prostor opremimo. Pri strešnem oknu imamo teh možnosti veliko več. Če je pod frčado postavljena miza, izgubimo doseg do kljuke za odpiranje okna, rokovanje je oteženo. Pri strešnem oknu pa lahko normalno upravljamo okno. Poleg tega strešno okno dovaja veliko več svetlobe, kar do trikrat več svetlobe kot pa okno skozi frčado,« poudarja Sušnik.
Po svetlem stopnišču se vzpnemo v zgornjo etažo, kjer najdemo kopalnico, levo in desno pa dve zrcalni sobi z naravno osvetlitvijo prek strešnih oken, ki so spuščena precej nizko, da tudi v sedečem položaju vidiš ven in imaš stik z okolico. »Sobi sta zelo preprosti, beli. Nismo želeli posebej poudarjati, da so to otroške sobe, kajti so le za nekaj let. Miza, malo večja postelja, omare z nišo in to je to. Z detajli so jo otroci pravzaprav sami opremili,« opisuje Romih.
Malo naprej je še kotiček za sproščanje, kamor so umestili savno in masažni bazen, vsi prostori pa so prepleteni z umirjenimi barvami. »Ker družina jemlje hišo kot otok, zatočišče, kjer se umiriš, so uporabljeni praviloma zemeljski toni. Bež, svetla, rjava, bela, skratka, vse, kar človeka spominja na mir in naravo. Tega se tudi nikoli ne naveličaš in meni se zdi, da je v hiši, ki ima vso to panoramsko zasteklitev in stik z naravo, nepotrebno težiti z nekimi barvami, z nekimi kričečimi zadevami, ampak je to samo ‘jaz sem noter, a v resnici sem zunaj’.«
Arhitektura in fotografije: Lara Romih
Sponzorirana vsebina
