Na Dolenjskem sta svoje ustvarjalno gnezdece spletla Nina Mrđenović in Jošt Bukovec, ki svoje stvaritve združujeta pod znamko Shrusko. Prav hruške, ki obdajajo njuno hišico so botrovale izbiri imena, tudi na njunih skodelicah in krožnikih pa je mogoče zaznati kopico motivov iz okoliških gozdov ter travnikov.
Ob pogovoru z Joštom in Nino ne moreš drugače, da ne bi začutil odlične energije, ki ju preveva. Njun dobrovoljen značaj in iskrivost pa se odražata tudi na prekrasnih izdelkih, ki nastajajo v njuni mali leseni hišici na Dolenjskem. Nina, po izobrazbi likovna pedagoginja, prihaja iz Obale in se je s keramiko bolje spoznala po zaslugi Marte ter Karla Pavlinca, ki sta s svojim znanjem pripomogla k njeni ustvarjalni poti. Naključje je hotelo, da sta prodajala svojo lončarsko peč in Nina se je odločila za nakup, a ker ni imela denarja, si ga je sposodila pri Joštu.
»To je bilo prav v času, ko sem zaključila s študijem in sva se povpraševala, kaj bova v življenju počela. Seveda sem bila odločena, da Joštu denar vrnem, zato sem zavihala rokave in se lotila dela. Vesela sem, da se je dobro izteklo,« pojasni Nina, ki je pred tem nad keramiko že skorajda obupala. Prve skodelice niso bile najbolj spretno narejene – z njimi je v božičnem času obdarila bližnje, a so skodelice kmalu ostale brez ročajev. Danes se tistega obdobja spominja z nasmeškom na obrazu, saj kot pove, ko spoznaš, kaj vse ponuja glina, te oblikovanje kar nekoliko obsede. »Izbrala sva si fin poklic,« pristavi in Jošt prikima, čeprav tudi sam sprva ni misli, da bo pristal v oblikovanju keramike. Nekdaj študent politologije, ki je plaval tudi v novinarskih in fotografskih vodah, tako danes nadvse spretno vrti vreteno in pomaga Nini pri procesu oblikovanju gline.
Kot priznava sam, je njegov odnos z glino dokaj kompleksen. »Z izdelavo keramike sem se spoznal po zaslugi Nine, ki je začela z oblikovanjem gline. Na neki točki sva prišla do spoznanja, da je fino, če se delavnega procesa lotiva skupaj. V starih časih so se z lončarstvom ukvarjali predvsem moški, danes pa prevladuje predvsem pregovorno nežnejši spol. Kljub temu sem prepriča, da smo moški oblikovalci keramike dobrodošli, saj je naš pristop nekoliko drugačen,« pojasni Jošt, ki je že v osnovni šoli rad ustvarjal z glino, vreteno pa vrti že zadnjih pet let: »Moj odnos z glino je kompleksen. Včasih jo imam zelo rad, drugič pa ne najbolj. Ponuja namreč ogromno možnosti in težko se je odločiti, v katero smer jo boš zapeljal. Kadar izdelujem kipce in podobne drobnarije tako najraje izberem koščke presušene gline, ki jih najdem v delavnici. Ta ti že v samem začetku postavi določene omejitve, zato je sam proces ustvarjanja enostavnejši.«
Njuni izdelki so v večji meri izdelani drugače, kot smo sicer pri glini vajeni. Uporabljata namreč valjane plošče, ki jih razvaljata iz mokre gline. Tovrsten proces zahteva veliko mero potrpežljivosti, obenem pa tudi precej časa, a v dvoje je vse precej bolj enostavno.
»Uspešnejša sva, če se dela lotiva oba. Jaz naredim obod, Jošt pa moje delo nadaljuje. Medtem ko barvam, Jošt vrti vreteno in izdeluje druge izdelke. Dobro je, ker si delo lahko porazdeliva in je celoten proces bolj zabaven. Že res, da si nisva izbrala najenostavnejšega in najhitrejšega postopka, a upava, da se vložen trud zrcali na najinih izdelkih,« pove Nina in se pri tem ne moti.
Njuni izdelki so resnično nekaj posebnega, tudi po zaslugi čudovitih Nininih ilustracij, ki krasijo skodelice, krožnike in ostale keramične stvaritve. Po Nininih besedah, v njunem domačem okolju, ni težko najti navdiha za ustvarjanje. Živita namreč tik ob gozdu, v sožitju z naravo. V gozdu, tik ob mlaki, kamor prihajajo živali po vodo, sta postavila tudi kamero. Ta beleži čudovite podobe gozdnih prebivalcev, od medvedov in lisic pa do jazbecev, ki prihajajo k vodi. Poleg narave navdih najde tudi v etnoloških muzejih in na potovanjih, pa tudi v zabavnih stripih, pri katerih prednjači kosmati Garfield.
Jošt po drugi strani s svojo iznajdljivostjo olajšuje njune postopke dela. V njuni delavnici tako najdemo kup orodja in pripomočkov, ki so plod njegove inovativnosti in spretnosti. Ročno delo mu je že od nekdaj v veliko veselje, zato ni čudnega, da se je našel tudi v rokovanju z glino. Kljub temu izzivov ne manjka. Eden takšnih je njuna mala delavnica, ki je postala premajhna, kar je razlog, da sta peč postavila v sosednjo hišo. Velik izziv jima predstavljajo tudi vsakdanje zagate, s katerimi se srečujejo ustvarjalci.
»Predvsem je izziv vse skupaj graditi okrog tega, da je to vendarle najin primarni kruh. Imava veliko srečo, da ljudje dobro sprejmejo najine izdelke, torej, da se tisto, kar nama je všeč, tudi dobro prodaja. Seveda pa se soočava z izzivi povezanimi s cenami in pa samozavestno prezentacijo na trgu,« prizna Nina. Po zaslugi spletne trgovine lahko ustvarjata tudi v teh časih, medtem ko sta se poprej predstavljala predvsem na sejmih in v trgovinah. Njuna spontanost, navdušenje in energija, so nalezljivi, odražajo pa se tudi na prekrasnih izdelkih, ki vam že ob prvi jutranji kavi polepšajo dan.
Več: www.shrusko.si
