Letos obeležujemo Plečnikovo leto, v sklopu katerega želimo Ambienti veličino slovenskega arhitekturnega mojstra približati našim bralcem. Tančico modernističnega mistika, kakor ga je poimenoval kar sam, nam je za začetek pomagal odkrivati Američan Noah Charney.
Avtor svetovnih uspešnic in profesor umetnostne zgodovine se je namreč prav po zaslugi Jožeta Plečnika preselil v Slovenijo, saj ga je navdahnila arhitekturna dediščina duhovnih razsežnosti. Slovitemu arhitektu je posvetil tudi svoj doktorski študij, sodoben vpogled v življenje arhitekturnega velikana pa delil v svoji knjigi ‘Večni arhitekt: življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika’.
Dr. Charney, če se ne motim vas je Plečnikovo delo impresioniralo že ob prvem obisku Slovenije. Kako točno se Američan navduši nad slovenskim arhitekturnim velikanom, čigar ime je bolj kot ne odmevalo le v tem delu Evrope?
Slovenijo sem prvič obiskal 2000, ko sem kot študent z Eurail dva tedna potoval po Evropi. Na ta način lahko obiščeš vrsto evropskih mest, zato velja za med študenti zelo priljubljeno prakso. Takrat sem si ogledal najbolj očitni mesti, Bled in Ljubljano. O slednji poprej nisem vedel praktično nič. V mojem vodiču je bilo zapisanega le malo o Plečniku, bilo pa mi je jasno, da je prav on ustvarjalec stavb, ki so me najbolj navdušile. Čez nekaj let, ko sem študiral v Londonu, sem po zaslugi slovenskega dekleta, s katerim sem bil takrat v zvezi, večkrat obiskal Slovenijo in se bližje spoznal s Plečnikovimi deli. Za časa pisanja doktorata pa sem se selil med različnimi evropskimi mesti, saj sem želel videti, kjer se počutim najbolje in kje bi se rad ustalil ter ponovno naletel na Ljubljano. Lovil sem tudi bodočo go. Charney. Nisem vedel, iz katere evropske države bo, če da bo Evropejka. (smeh) Živel sem v vsega skupaj osmih evropskih mestih in vsa so mi bila všeč. Za časa bivanja v vsakem od njih, sem poslušal le tamkajšnjo glasbo, bral le tamkajšnje avtorje. V Ljubljani sem tako želel napisati roman, končal sem prvo stopnjo doktorata na Univerzi v Cambridgeu, a moja biološka ura je tiktakala. (smeh) Plečnikovo ustvarjanje me je vse bolj zanimalo, a gradiva v angleščini ni bilo veliko. Zato sem stopil v kontakt s Petrom Krečičem, ki je bil takrat na čelu Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, in povabil me je na pogovor. Prebral sem vsa njegova dela o Plečniku in predlagal mi je naslov doktorskega dela, ki je bilo prav po meri mene, tujca. Obsegalo je namreč tudi vprašanje, zakaj se je Plečnik odločil, da se ustali v Ljubljani in ne nadaljuje kariere v Pragi, na Dunaju ali kateri drugi modernistični prestolnici. Zakaj prav Ljubljana, ki je zanj predstavljala neko kulturno zakotje? Zakaj se je odločil, da jo obudi nazaj v kulturno življenje? V dveh tednih sem sprejel odločitev o svojem doktorskem delu, spoznal svojo bodočo ženo in prodal svoj roman, ki mi je odprl vrata v svet profesionalnega pisateljstva. Preselil sem se v Ljubljano, se poročil in pod mentorstvom Petra Krečiča spisal doktorsko delo. Vse to v eni sami jeseni. (smeh)
Katero Plečnikovo delo v Ljubljani vas je najbolj navdahnilo?
Veste kaj, celotna štimunga. Atmosfera, vzdušje. Ko je Plečnik iz Dunaja potoval nazaj v Slovenijo, so ga nekoč povprašali, kako je vedel, da je prečkal mejo. Dejal je, da je kriva slovenska štimunga, ki se razlikuje od avstrijske. Ljubljana to štimungo ima. Zavedati se moramo, da je Ljubljano 1895 prizadel katastrofalen potres in uničil velik del mesta. Prav zato je bila kot neke vrste prazno platno, ki mu je kot umetniku predstavljalo velik izziv. Bil je na pravem mestu ob pravem času. S pravimi vezami. S podporo ljubljanskega župana Ivana Hribarja, kritika Ivana Steleta, sicer njegovega dobrega prijatelja in pa mestnega inženirja Marka Prelovška, ki je bil v sorodu s Plečnikom. Center Ljubljane tako nosi velik Plečnikov pečat. Nobeden izmed evropskih arhitektov ni pustil tolikšnega pečata v enem samem mestu, kot Plečnik v Ljubljani. Pogosto mislimo na pečat Antonija Gaudija v Barceloni, a v katalonski prestolnici v resnici najdemo le nekaj Gaudijevih del. Ljubljana je resnično Plečnikovo mesto in navduševala me je njegova genialnost, strnjena v tem majhnem urbanem središču – NUK, Križanke, Plečnikova hiša, tržnica, intervencija na gradu. Morda je najbolj zanimiva kar zapornica na Ljubljanici, kjer si je izposodil arhitekturne elemente iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij.
Res je, da v Ljubljani lahko občudujemo najširšo paleto Plečnikovih del. Takoj za Ljubljano pa je verjetno že Kamnik. Se strinjate?
Seveda, v Kamniku, takoj za Ljubljano, najdemo veliko število Plečnikovih del. To ni naključje. Njegov prijatelj Stele je bil Kamničan, njegova družina je imela kmetijo v Tunjicah in trgovini v centru mesta. Plečnik je bil pogosto na obisku, po zaslugi lokalnega duhovnika pa je dobil dovoljenje za oblikovanje številnih tukajšnjih objektov. V trgovini s svečami Stele lahko občudujemo vrsto njegovih del, od svečnikov do celotne ureditve interjerja. Eden izmed njegovih učencev je oblikoval železniško postajo v Kamniku, ki je le lučaj stran od mojega doma. Plečnik je v bližini ustvaril tudi lovsko hišo za kralja Aleksandra in številne cerkve v okolici. Moja najljubše delo pa je Kapela božjega groba v Frančiškanskem samostanu. Majhna kapela, ki združuje vso Plečnikovo genialnost, od arhitekture, ikonografije, mozaikov, slikarij in osvetlitve. Vse na enem samem mestu.
Plečnika pogosto zmotno dojemamo kot zgolj arhitekta, v resnici pa je s svojimi deli zaobjel mnogo več. Kot ste dejali, od kiparstva, notranjega oblikovanja, osvetlitve …
Dandanes pogosto zmotno mislimo, da se moraš, če želiš biti resnično dober, osredotočiti na eno samo stvar. Obstaja izraz Renaissance man, nekdo, ki blesti na številnih dejavnostnih področjih. In Plečnik to odlično pooseblja. Arhitektura niso le stene in fasade, to je le en vidik arhitekture. Arhitektura je oblikovanje prostorov, bistvo tega pa so občutja, ki jih prostor v nas vzbudi. Za to so zaslužni vsi elementi prostora, ki jih je Plečnik s svojo celovitostjo lahko oblikoval. Plečnik je po mojem mnenju edini slovenski vrhunski umetnik, kar ni krivda naroda, saj so imeli umetniki pred njim na tem območju zelo malo podpore. V Sloveniji so bili tako bodisi izjemni ustvarjalci, v mislih imam impresioniste, do umetnikov, ki pa ne sodijo Plečnikov rang.
Lahko pojasnite, kaj ga je navdihovalo. Kaj se je dogajalo v glavi tega velikega genija?
Težko je reči. Plečnik je bil edinstveni genij, čeprav ostaja prepogosto spregledan. Za to obstajata dva razloga. Ni začel gibanja in ni bil del katerega izmed takratnih modernističnih gibanj. Plečnik je bil zaljubljen v umetnostno zgodovino. Verjel je v venetsko teorijo, v katero je takrat verjelo veliko ljudi. Teorija predvideva, da ima velik del slovenskega naroda etruščanske korenine. V tisti dobi so italijanska mesta pogosto tekmovala med seboj v tem, katero je starejše. To je šlo celo tako daleč, da so nekatera ponaredila dokumente o svoji zgodovini vse tja do starih Egipčanov. To je vplivalo tudi na dogajanje v Sloveniji. Etruščanska kultura je tako močno zaznamovala Plečnikovo ustvarjanje, čeprav nima nič skupnega s slovensko zgodovino. V svojih delih je reintrepretiral etruščanske atribute in si izposojal elemente različnih zgodovinskih obdobij. Za razliko od Ivana Vurnika, ki je motive produciral na svoja dela, je Plečnik videne motive reintrepretiral na svoj znamenit način. Zaradi njegove genialnosti mu je to uspevalo. Na njegovo delo je vplivala tudi njegova globoka vera, saj je mogoče v njegovih delih prepoznati tudi katoliški misticizem. Pri tem pa ne smemo pozabiti na globoko željo po tem, da po potresu obnovi svojo ljubljeno domovino. Vse to so dejavniki, ki so ga pri delu navdihovali.
Plečnik je pisec slovenskega arhitekturnega jezika, kot ste že večkrat omenili. Mu dandanes sploh lahko najdemo vzporednice?
Pogosto se med slovensko arhitekturo omenja le kozolce, ki sicer niso prava arhitektura. Plečnik je. In nanj bi morali biti izjemno ponosni. Večina držav namreč nima tako izstopajočih genijev, ki pustijo takšen pečat, kakršnega je Plečnik. Tudi dandanes Plečnik na slovenskem nima sodobnikov. Prav zato smo lahko hvaležni za njegova dela, ki so spisala slovenski nacionalni arhitekturni jezik. Seveda bi v Ljubljano lahko povabil arhitekte kova Zaha Hadid in Frank Gehry, a ti s svojo arhitekturo ne bi spisali novega nacionalnega arhitekturnega jezika, temveč bi bil to nov pečat njihovega dela.
Kako pa bi se Plečnik znašel v današnjem svetu, v sodobni arhitekturi?
Mislim, da bi bil kot zagrizen katolik presenečen nad brezbožnostjo. (Smeh) Z arhitekturnega vidika pa bi bil verjetno razočaran nad problematiko današnjega oblikovanja stavb. Stavbe, ki jih dandanes štejemo med najboljšo arhitekturo, se s svojo oblikovnostjo ne navezujejo več na določeno kulturo. Gre predvsem za arhitekte, ki želijo s svojim ustvarjanjem pustiti pečat vsepovsod po svetu. V stavbah torej prepoznamo predvsem njihove poteze, ne pa več kulture ozemlja, na katerem je objekt postavljen. Prej sem za primer navedel Zaho Hadid in Frenka Gehryja, a v resnici imam v mislih vse arhitekturne zvezdnike, širom po svetu. To, da arhitektura ni več tako nacionalizirana, je lahko nekaj dobrega. Po drugi strani pa pomeni, da lahko njihove stavbe postaviš praktično kjerkoli. Mislim, da to Plečniku ne bi bilo po godu. Danes bi bil brez dvoma zagovornik lokalnih mojstrov in lokalnih materialov. Ta kultura je močno razvidna v kulinariki, kjer so vse bolj cenjena živila lokalnega izvora. V arhitekturi tega zaenkrat še ni. Verjetno bi si Plečnik prizadeval k temu. Radoveden sem tudi, kaj bi si mislil o računalnikih. Sam je bil namreč izjemno vešč risanja, danes pa je celoten proces arhitekture v rokah tehnologije. Bil je velik zagovornik filozofije arhitekta Gottfrieda Sempera, ki je bil prepričan, da se osnovni dejavniki za oblikovanje bivališč niso spremenili vse od prazgodovine. Potrebujemo namreč zavetišče, stene, streho nad glavo … Kar pa se je spremenilo, so materiali, ki jih pri tem lahko uporabimo. Danes je na voljo široka paleta materialov, a kot je dejal Sempera, so osnove oblikovanja bivališč ostale dokaj enake kot pred tisočletji. Morda bi se Plečnik dandanes spogledoval z vsemi sodobnimi materiali, a skoraj prepričan sem, da bi kot stara šola ostal trden v principih, kakršne je poznal svoj čas.
