Je diplomiran arhitekt urbanist in uspešen oblikovalec unikatnih ročno izdelanih kosov pohištva za interier. V letu 2018 je prejel nagrado Big See Product design Award na mesecu oblikovanja v Ljubljani, ki jo podeljuje Zavod Big. Kot otrok je treniral plavanje in tekmoval na državnih prvenstvih, svojo preciznost pa je izkazoval s hobijem plastičnega maketarstva. Največ povpraševanja ima v tujini, kjer ustvarja nepozabne oblikovalske zgodbe. Med drugim je sodeloval s prestižno galerijo v New Yorku, kontaktirala pa ga je tudi Mihelangelova fundacija iz Ženeve, ki si želi z njim v prihodnje sodelovati v smislu delavnic, razstav in predstavitve širši publiki. Navdihuje ga življenska zgodba ameriškega oblikovalca Sama Maloofa. Sicer je samouk, ki je z izdelovanjem lesenih kosov pohištva začel v domači delavnici v Celju.
Od kod izvira želja po oblikovanju?
Vse se je začelo na fakulteti za arhitekturo, kjer trenutno še vedno študiram kot arhitekt urbanist. Čeprav znotraj študijskega programa posebne pozornosti oblikovanju interierja nismo posebej posvečali, sem se udeleževal različnih arhitekturnih delavnic in predmetov, ki so bili z oblikovanjem povezani. To me je pritegnilo. Nadaljeval sem doma, kjer sem predelal staro mizo z neuporabnim podnožjem v moderen dizajn in ugotovil, da me ta stvar zanima. Sledila je izdelava klubske mize, kasneje stolov.
Trenutno torej delate magisterij. Je urbanizem plan B?
Urbanizem je bil plan A. Dve leti sem bil zaposlen kot arhitekt urbanist v občini Trbovlje, a sem ugotovil, da mi to delo ne ustreza. Čeprav smo izpeljali kar nekaj lepih projektov, sem se zaljubil v oblikovanje z lesom.
“Les je zelo zanimiv element. Lahko ga oblikujemo z rokami ali iz njega postavimo hišo.”
Na eni strani oblikujete masivno pohištvo za interier, torej stole in mize, na drugi strani manjše in uporabne izdelke za dom. Kje je skupna točka? Po navadi se večina oblikovalcev usmeri v oblikovanje in produkcijo le ene vrste izdelka.
Lotim se oblikovanja vsakega uporabnega predmeta. Predmet, ki ga potrebujem doma, naredim sam. Lahko dobim tudi specifično naročilo. Skupna točka mojih predmetov sta zagotovo materiala les in aluminij.
Zakaj ravno ta dva materiala?
Materiala se zelo dobro dopolnjujeta. Aluminij na eni strani predstavlja tehnično in mrzlo stvar, les na drugi organskost in toplino. Obdelovanje aluminija je v primerjavi s tršimi kovinami veliko lažje. Tudi les je izredno zanimiv element. Lahko ga oblikujemo z rokami ali iz njega postavimo hišo. Uporabljam tako slovenski kot tudi eksotični afriški, ameriški in angleški les. Že v osnovi želim narediti nekaj čisto drugačnega in preizkusiti do kod segajo meje lesa in aluminija ter meje stikov in nosilnosti.
Kako poteka proces od ideje do nastanka končnega produkta?
Odvisno od izdelka. Če gre za manjši izdelek za dom, poskušam prototip narediti brez skic, iz glave. Kadar se lotim oblikovanja kompleksnega lesenega stola, vedno izhajam iz skice oziroma 3D vizualizacije. Veliko je načrtovanja in testiranja. Umetnost je v tem, da lahko pri vsakem narejenem izdelku vidiš, kje so potrebne korekcije in izboljšave.
Ko sva že pri stolih, najbolj ste prepoznavni prav po njih. Koliko časa izdelujete enega in v kolikšni meri se prilagajate naročniku?
Za izdelavo enega stola potrebujem od 50 do 60 ur, kar v povprečju pomeni nekje od tri do štiri tedne, odvisno od števila naročil. Za vsak izdelek imam izoblikovan prototip, s pomočjo katerega si naročnik lahko izbere vrsto lesa in blaga. Za enim ročno izdelanim stolom je ogromno dela, ki si ga večina ljudi ne zna prestavljati. Presenečeni so predvsem nad ceno – en stol stane od 250 do 900 evrov. Cene podobno ročno izdelanih stolov v Ameriki se gibljejo od 1500 evrov naprej. Zato je stvar velikokrat lažje poslati v tujino, kjer je standard nekoliko višji. Kljub temu poskušam postaviti cene, s katerimi lahko nakup omogočim tudi slovenskih naročnikom.
Kdo so torej naročniki?
Opažam, da se starostno naročniki gibljejo nekje od 25 do 35 let. Ampak čisto odvisno. Moji naročniki so ljudje, ki jih morda bolj kot le sam dizajn, zanimajo unikatni izdelki. Tudi sam na svoje izdelke ne gledam kot na neke tehnične produkte, ampak bolj umetniške stvaritve.
S kreacijo Stol H sta skupaj z Mihom Bevcem lansko leto na mesecu oblikovanja v Ljubljani v kategoriji Dom pobrala glavno nagrado. Sklepam, da ste na ta stol najbolj ponosni.
Da, na ta stol sem najbolj ponosen. Miha je bil moj sošolec v srednji šoli. Je industrijski oblikovalec in odločila sva se za skupno oblikovanje. Dela sva se lotila v moji garaži, kjer sva uporabila smrekov les. Prototip imam še zdaj doma. Nad nagrado sva bila oba presenečena, saj je na tekmovanju sodelovalo kar nekaj večjih podjetjih in priznanih oblikovalcev. Poleg njih pa sva bila še midva, ki sva oblikovala in predstavila svoj prvi stol (smeh). Na koncu nama je uspelo in domov sva odšla z nagrado.
Solzica, Sepia, Bivalvia … Zelo zanimiva imena. Kakšen je njihov pomen?
Za vsakim imenom stoji pomen. Ime Solzica je nastala zaradi oblike ptičje hišice, ki izgleda kot vodna kapljica. Sepia v latinskem jeziku pomeni hobotnica. Izoblikoval sem tako klubsko mizo, kjer je možno spreminjati njeno obliko. Od tu hobotnica. Določene vrste lahko namreč v naravi spremenijo obliko in teksturo kože, da se zlijejo z okoljem. Stol Bivalvia pa izhaja iz koncepta školjke, kjer dva trdna dela povezuje majhna tetiva.
Tehničnega dela in oblikovanja je torej veliko. Se vsega lotite samostojno?
Da, dela se v celoti lotim samostojno. S pomočjo spleta lahko pridobiš ogromno znanja. Osnove dela me je naučil dedek, ki po izobrazbi sicer ni bil mizar. Ostalega sem se priučil sam.
Dela vam ne zmanjka. Sami ste zadolženi tudi za promocijo preko družbenih omrežij. Hkrati pa ste avtor tudi vseh objavljenih fotografij.
Tako je. Največ promocije opravim s pomočjo družbenih omrežij, predvsem družbenega omrežja Instagram, kjer lahko naročniki vsakodnevno spremljajo moje delo. Imam tudi svojo spletno stran, kamor preusmerim naročnike, da oddajo svoja naročila.
»V tujini je oblikovalsko delo bolj cenjeno, sploh če je ročno.«
Pot ustvarjanja lastne blagovne znamke je zelo težka, sploh za mladega oblikovalca. Kako bi opisali vašo?
Menim, da so vsi začetki težki. Če želiš samostojno oblikovati izdelke, si je potrebno urediti delavnico in nakupiti ustrezno orodje. Začetni stroški in investicije so visoki in brez finančne podpore staršev v samem začetku mi zagotovo ne bi uspelo. Imel sem srečo, ker je bilo veliko orodja, ki je pripadalo mojemu dedku, že doma. Prednost v samostojnem delu je ta, da je cenejše, ob izdelovanju pa se veliko naučiš. Ti pa to seveda po drugi strani vzame ogromno časa in veliko ur dela.
Torej so pogoji so mladega v oblikovalca v Sloveniji slabši kot v tujini.
Pogoji za oblikovanje so v Sloveniji zagotovo slabši. V tujini je oblikovalsko delo bolj cenjeno, sploh če je ročno. Pri nas bo vsak šel raje prej v trgovino in kupil nek industrijski stol kot pa ročno izdelanega.
Kakšen bi bil vaš nasvet mlademu slovenskemu oblikovalcu?
Menim, da imamo mladi veliko prednost zaradi družbenih omrežij in novih medijev. Preko spleta lahko naberemo ogromno znanja, lažja je tudi promocija. Moj nasvet mladim oblikovalcem je, da poskušajo izpeljati idejo, ki jo imajo v glavi. Ob samem procesu ustvarjanja se bodo naučili največ oblikovalskih tehnik, sploh pri oblikovanju z lesom. Svetujem, da gredo proti cilju, stvari poskušajo narediti sami, pri tem pa se učiti iz svojih napak.
»Na svoje izdelke ne gledam kot na neke tehnične produkte, ampak bolj umetniške stvaritve.«
Da se ne omejimo le na slovenski trg … Za vas se zanimajo tudi v tujini. Kakšne so vaše izkušnje?
Že zdaj imam veliko povpraševanja iz Združenih držav Amerike in od drugod. Celo več kot iz Slovenije. Kot že povedano, je standard zunaj nekoliko višji. Edini problem je le draga poštnina. A ker je naročnikom izdelek zelo všeč, mnogim poštnina ne predstavlja velike ovire.
Trenutni projekti?
Trenutno oblikujem dva nova stola. Ponovno sodelujeva z Mihom za letošnji Mesec oblikovanja. Ob vseh naročilih je težko najti čas še za nove prototipe.
Kje vidite sebe in svojo blagovno znamko v prihodnosti?
Trenutno sem na precepu, ali bi se usmeril v serijsko oblikovanje ali bi ostal v unikatnem oziroma ročnem oblikovanju. Oboje ima svoje prednosti in slabosti. Mislim, da bom imel v petih letih serijsko izdelavo določenih izdelkov, ki bi jih prodajal. Samo ročno delo in oblikovanje z lesom tudi ni najbolj zdravo. Afriški mahagonij ima v sebi ogromno kisline, nekateri lesovi pa so lahko tudi karcenogeni. Prav zaradi tega se čez nekaj let vidim v proizvodnem oblikovanju. Sam bi se tako ukvarjal s prototipi in celotnim idejnim konceptom.
Mojster za vse: od prve skice do končnega produkta
Fotografije: Jan Barič, Miloš Horvat, Katja Grobelnik
