Vrt na robu Ljubljane leži ob potoku, ki ga skriva gosto drevje. V dveh desetletjih se je lepo vrasel v okolico, tako da ponuja roko bližnjim živalim in rastlinam. Ker je vode v potoku Gameljščica premalo za kopanje, pa sta lastnika poiskala možnost, kako uresničiti svojo željo po plavanju v naravnem bazenu.
Minimalno vzdrževanje
Ko sta se profesorja biologije in biokemije Marina Dermastia in Tom Turk pred 20 leti preselila v Gameljne ob robu Ljubljane, je bila parcela videti povsem drugačna. Drevesa so bila precej majhna, pravzaprav so bile na celotni površini vrta le tri smreke, vse ostalo je bila njiva. Po razmisleku, kako bi si uredila okolico, sta prišla na idejo, da bi imela vrt, s katerim ne bi bilo veliko dela.
Stanje pred ureditvijo
»Najprej smo vrgli ven njivo in mož se je odločil, da se bo ukvarjal z angleško travico. Tako, da je bilo prva leta to,« pripoveduje Marina in doda, da pa se je kmalu izkazalo, da trava ni najbolj enostavna za vzdrževanje. Sledil je ponovni razmislek in takrat sta začela za zasajanjem, kot pravita, »džungle«, divjine, v kateri danes opazimo kar nekaj zanimivih rastlin, ki jih ne vidimo ravno vsak dan. Kostanj in parocija sta na primer darilo kolega Jožeta Bavcona, vodje botaničnega vrta v Ljubljani, od ostalih ikoničnih dreves pa naj omenimo še močvirsko cipreso, ki lastnika spominja na čas, ko sta delala kot gostujoča profesorja na Univerzi na Floridi. Tam sta se namreč dnevno srečevala z močvirskimi cipresami, ki so za tiste kraje najbolj značilna drevesa.
Postavitev plavalnega ribnika
Ekološki bazen
Ker oba rada plavata, sta v nadaljevanju začela razmišljati tudi o bazenu. Prijatelji iz Belgije so jima povedali za ekološki bazen, ki je čisto nekaj drugega, kot so staromodni klorirani bazeni, in pred približno petimi, šestimi leti sta si ga tudi omislila. Posebnost takšnega bazena je, da ima v plitvinskem delu zasejane različne rastline, ki bodisi čistijo vodo preko svojega koreninskega sistema, vanjo oddajajo kisik ali skrbijo zgolj za estetiko, tu pa je tudi požiralnik, v katerega se steka voda z vrhnjih plasti in potuje v filtre, od koder se prečiščena vrača v bazen.
Marina v njem plavalno sezono začne že v sredini aprila, ko je potrebna še neoprenska obleka, potem pa do junija počasi preide na poletno plavanje; pol ure zjutraj in pol ure zvečer, če se le da vse do septembra, medtem ko je Tom v prvi vrsti zadolžen za vzdrževanje in čiščenje, ki je pri takšnem bazenu še posebej pomembno.
»Torej, kot je že žena povedala, ona se zelo rada kopa. Jaz majčkeno manj. Se pa trudim eko bazen, s katerim je kar nekaj dela, vzdrževati v stanju, da je primeren za plavanje, torej, da se v njem ne razbohoti preveč alg, ker to je edini problem pravzaprav v takem bazenu, ker v njem ni nobene kemije, nobenega klora, nobenega ozona.« Bazen je treba predvsem redno, najbolje enkrat tedensko sesati – z avtomatskim sesalnikom in na roke (v rastlinskem, regeneracijskem delu) ga očistiti alg, eventualne umazanije in listja, ki ga prinese veter.
Živalim prijazen vrt. Profesor Tom Turk rad opazuje in fotografira ptice, ki jih je okoli doma popisal že 60 vrst.
Prostor za zelenjavo in uživanje
Čeprav lastnika nista kakšna posebna ljubitelja gojenja domače zelenjave, ju je v zadnjem času pritegnilo tudi to, predvsem po zaslugi sina. »Najprej je imel eno gredico, zdaj je postavil dve visoki gredi in ker pač ne živi v Ljubljani, vsaj večino časa ne, morava v glavnem skrbeti za njegov vrt. Ampak zdaj, ko res vse tako dobro uspeva, sva postala že kar navdušena. Tako da dejansko imamo zdaj domačo solato praktično čez celo sezono,« pripoveduje Marina in priznava, da tudi paradižniki, bučke in kumarice doprinesejo piko na i k prijetnemu vrtnemu prostoru, v katerem si velja vzeti čas, posedeti ter uživati v tišini, vodi in okolju. Pa si ta čas tudi zares znajo privoščiti?
»Kolikor je možno. To je bila tudi ideja celotnega vrta, da pač ne bomo toliko vlagali v samo urejanje, kultiviranje, ampak da bomo poskušal uživati to res čudovito naravo, ki jo imamo tukaj.«
Fotografije: Tom Turk, Mateja Košir
