Kako najbolje podajati znanje v digitalni dobi, ko so informacije zlahka dostopne? Zavod Republike Slovenije za šolstvo se je po nasvet obrnil na arhitekte: preko javnega anonimnega natečaja so zbrali raznovrstne predloge, kako oblikovati učilnico, ki podajanje znanja ex-cathedra zamenja za drugačne načine učenja - samostojno raziskovanje, debato v večji skupini in projektno delo.
Digitalna generacija svojih informacij ne išče več zgolj v knjigah in šolskih klopeh, zato se učenje podatkov na pamet, ki je v slovenskem šolskem sistemu še vedno ustaljena praksa, zdi zastarelo in rigidno. A hkrati smo se v preteklem letu naučili, da je podajanje znanja preko računalnikov, brez fizičnega stika z učitelji in vrstniki, povsem neučinkovito in za marsikaterega učenca tudi izključujoče. Pandemija je v vseh nas utrdila prepričanje, da je za uspešno in stimulativno učno okolje potreben fizični kontakt z učiteljem in vrstniki ter primerno zasnovan šolski prostor.
A kako zasnovati učilnico, ki bo spodbujala samostojno učenje in raziskovanje v nadzorovanem okolju in pod budnim očesom mentorja ali učitelja? Natečaj, ki ga je Zavod Republike Slovenije za šolstvo pripravil letos, je arhitektom ponudil priložnost za razmislek o prostorski rešitvi, ki bi spodbudila pogovore tudi o načinu poučevanja in obsegu šolskega kurikuluma.
Šola kot prostor socializacije, ustvarjalnosti, sodelovanja in skupnosti
O natečaju smo se pogovarjali z eno izmed članic komisije, strokovnjakinjo za izobraževalno arhitekturo Mojco Gregorski, ki je podpisana pod več nagrajenih šolskih objektov in raziskav na temo arhitekture šol in vrtcev. “Ustvarjanje kakovostnega prostora in arhitekture za otroke spada med najpomembnejše in najodgovornejše naloge arhitekture, saj ti s svojo odprtostjo, dojemljivostjo in senzibilnostjo v zgodnjih letih vgrajujejo izkušnjo prostora v svoj spomin in osebnost,” pove arhitektka, ki je sodelovala tudi v triletni raziskavi Evidentiranje javnih vrtcev in osnovnih šol v Sloveniji, financirane s strani MIZŠ in ARRS. “Šolanje na daljavo, ki je posledica ukrepov za zajezitev virusa SARS-CoV-2, je že zamajalo rutinske pedagoške procese, kar pa hkrati odpira tudi možnosti za pedagoške reforme. Le-te morajo vedno potekati vzporedno s prostorsko-organizacijskimi spremembami. Bo vrnitev v šolo prinesla tudi ‘preureditev’ šole?,” se o aktualni temi sprašuje strokovnjakinja.
“Šolsko učilnico bi lahko označili kot ‘tretjega učitelja’, ki poleg pedagoga in učnega sistema aktivno vpliva na procese učenja in socializacije,” zapiše komisija, ki so jo poleg Mojce Gregorski sestavljali še predstavniki Zavoda za šolstvo ter drugi priznani arhitekti z izkušnjami v oblikovanju šolskih prostorov: doc. Gašper Medvešek, Špela Nardoni Kovač ter Damjana Zaviršek Hudnik. “Učenci, ki danes obiskujejo šolo, bodo živeli v času in okolju, ki bo s sedanjim najverjetneje popolnoma neprimerljiv. Že danes, še izraziteje pa se bo to zrcalilo v prihodnosti, smo priča družbenim in demografskim dejavnikom, s katerimi se človeštvo ne uspe dejavno in ustvarjalno soočiti. Učilnica prihodnosti si mora zato prizadevati postati prostor, kjer bo učenje ustvarjalnih veščin nadomestilo poučevanje in pomnjenje podatkov, kjer bo sodelovanje nadomestilo tekmovalnost, in ne nenazadnje, kjer se bo skrb zase preobrazila v skrb za skupnost.”
Na natečaj je prispelo šest elaboratov. “Preprosto bi lahko povedali, da je bila kakovost elaborata premo sorazmerna z odklonom od obstoječe podobe šolske učilnice,” pove komisija, ki je podelila dve nagradi in tri priznanja. “Oba nagrajena elaborata dokazujeta, da je s premišljenim oblikovanjem in fleksibilno zasnovo opreme učilnice, ki jo arhitekti pogosto obravnavamo kot sekundarno nalogo, mogoče popolnoma preoblikovati prostor in vzgojno-izobraževalni proces – tudi znotraj že obstoječih šolskih objektov.”
“Kljub temu, da je učilnica »prostor« poučevanja, ne pomeni, da se mora v praksi nanašati na omejitev štirih sten razreda « pove Mojca Gregorski:« Poučevanja se lahko odvija kjerkoli, v prostorih komunikacije, stopnišč, dvorišča ali bližnjega gozda… Prav v tem segmentu se je prvo nagrajena rešitev najbolj približala interdisciplinarni obravnavi ‘učilnice’, katere okvir predstavlja metoda poučevanja (pedagogika) in ne več zgolj prostor stavbe,” o prvonagrajenem projektu pove arhitektka.
Jama, ognjišče, napajališče, življenje
Zmagovalno rešitev so predstavili v kolektivu svet vmes (Jure Hrovat, Ana Kreč, Urh Ručigaj Roberts, Ludmila Jankovichová, Matic Hlede), kar ozaveščene javnosti ni niti malo presenetilo. Svet vmes se namreč že od svoje ustanovitve leta 2010 večinsko ukvarja s preurejanjem nekoč mimobežnih šolskih prostorov – avl, garderob, dvorišč, hodnikov in drugih ‘vmesnih prostorov’. Tako so ustvarili različne intervencije v prostorih gimnazij Poljane, Kranj in Ledina, s katerimi so dijakom zagotovili raznovrstne ambiente za druženje, skupinsko delo, individualno učenje in preživljanje časa med prostimi urami. Njihove kvalifikacije – ne le po spisku referenc, pač pa tudi po temeljnem razumevanju učinka prostora na proces učenja – je k majhnemu natečaju prinesel dodano vrednost.
Teoretsko izhodišče za njihov nagrajeni projekt je namreč delo pedagoškega futurista Davida Thornburga, ki navaja neformalna, arhetipska učna okolja: ognjišče (kjer se otroci zberejo in poslušajo zgodbe učiteljev ali vabljenih gostov, s tem pa nase prevzamejo kulturno izročilo pripovedovalca), napajališče (neformalni prostor, kjer se vrstniki iz različnih okolij zberejo in med seboj delijo svoje izkušnje; je inkubator idej in prostor za oblikovanje vsaki generaciji lastne kulture), jama (individualni prostor, kamor se lahko umaknejo v svojih mislih) in življenje (informacije, ki jih pridobijo iz naše okolice – v mestu, med sprehodom …). Tako raznovrstno zasnovani učni prostori spodbujajo inkluzivnost in demokratičnost.
“Šola 21. stoletja mora biti kot prepustna membrana, ki naj bi programsko in infrastrukturno dihala s skupnostjo, v katero je umeščena. Hkrati je vključujoča in učenca postavlja v svoje središče. Ta naj bi imel možnost sodelovanja, načrtovanja, razmišljanja, učenja, dobrega počutja ter razvil dobro mero radovednosti, odgovornosti in samostojnosti,” povedo avtorji, ki so zasnovali ‘gostoljubne, vabljive oblike’, ki imajo več pomenov in navdihujejo nove programe ter možnosti uporabe.
Tako so ustvarili nabor opreme za ‘ognjišča’ (receptivno učenje večjih skupin), ‘napajališča’ (produktivno učenje in sodelovanje med vrstniki v manjših skupinah) in ‘jame’ (refleksijo in reproduktivno učenje, delo v paru, počitek, odmik). “Na prvi pogled poenostavljeni koncepti pa v prevodu v arhitekturni prostor vnašajo formalizacijo izjemnih pedagoških prostorov, ki spodbujajo medsebojno učenje in komunikacijo, izmenjavo znanj in izkušenj, sodelovanje in prenos ustvarjalnih veščin. Spreminjajo vlogo in pomen odnosa med učiteljem in učencem ter ustvarjajo spremenjeno učno okolje, ki je primerno za spodbujanje veščin, potrebnih v prihodnosti. Ustvarjalni predlogi prostorskih intervencij, ki so nosilke slikovitih imen, kot na primer vrtača, grič, kino …, spodbujajo domišljijski svet posameznikov in omogočajo procesu učenja, da se razcveti v polni meri. Predstavljeno učno okolje navdaja z upanjem, da bi lahko šolski prostor s procesom učenja postal za otroke spodbudna in optimistična dejavnost, ki bi se je veselili, kot se veselijo svojih najljubših iger,” še potrdi komisija.
Avtorji so tako predlagali celo matrico možnih prostorov, ki “naj bi služila kot orodje za pogovor med arhitekti, pedagogi, zdravniki in drugimi deležniki, ki bodo vpeti v transdisciplinarni proces oblikovanja sodobnega učnega okolja.”
Mojca Gregorski razloži, da bi bila implementacija nagrajene ‘učilnice prihodnosti’ v obstoječe šole zelo preprosta: “Zmagovalna natečajna rešitev se ukvarja z oblikovanjem prostorov in opreme v povezavi z različnimi oblikami poučevanja in ne določa ene same unikatne in točno določene organizacije ‘učilnice’. Njena največja vrednost je v tem, da jo je mogoče že v tem trenutku implementirati v obstoječe šole, brez velikih dodatnih investicij. Ponuja nabor ‘prostorskih scenografij’, ki jih marsikatera šola že vsebuje, pa niso uporabljene ali prepoznane kot okolja poučevanja.”
Kakovost šolskega prostora je pogosto nevidna
Natečaji so pogosto vezani na konkretno lokacijo, naročnika in problematiko. “V našem primeru pa je bil natečaj idejni in anketni, z namenom spodbujanja kritičnega razmisleka in neobremenjenega pogleda naprej,” namen natečaja, ki je bil zagotovo izpolnjen, oriše Mojca Gregorski. “Uporabnikom in odločevalcem želimo pokazati, da je kakovost šolskega prostora pogosto ‘nevidna’: predstavljajo jo dobra akustika, primerna osvetlitev, zasnova prostorskih, fleksibilnih ‘scenografij’, povezava notranjega in zunanjega prostora … Vzorčna učilnica, ki naj bi jo Zavod za šolstvo izvedel na osnovi rešitev natečaja, bi predstavljala ‘igralni poligon’ za učence in predvsem za učitelje, ki bi dobro akustiko in drugačne oblike prostorskih postavitev preizkusili v živo.”
Grafike: svet vmes
