Ko se je zakonskemu paru rodila druga hči, sta sklenila pognati korenine, sezidati hišo. Kupila sta parcelo, v več pogledih idealno: na pol poti med obema paroma starih staršev, s čudovitimi razgledi na Savinjsko dolino ter z dovolj prostora za vse družinske prostočasne dejavnosti.
K sodelovanju sta povabila prijatelja, arhitekta Bora Pungerčiča, in skupaj so zasnovali hišo, ki se lahkotno usidra v svojo okolico in ki hkrati družini ponuja številne kotičke za aktivno preživljanje prostega časa.
Hiša v svoji obliki in materialnosti posnema svoje tradicionalne savinjske sosede: z betonskim pritličjem se trdno usidra v rahlo padajoče pobočje, na katerem stoji; z veliko strešino s kar 45° naklonom kljubuje teži snega; lesena mansarda pa kot mehka sredica uravnoteža vse silnice, ki delujejo na hišo.
Ob glavnem objektu sta postavljena še dva pritlična, servisna: v prvem se nahajajo pokrito parkirišče za avtomobile, delavnica in kurilnica; v drugem, postavljenem naknadno, pa tesarska delavnica in prostor za hrambo strojev in opreme. Na kar tri tisoč m2 veliki parceli so trije objekti združeni v razgiban ansambel, ki tvori raznolike zunanje ambiente.
Družina je poleg običajnega nabora prostorov (ter vseh že omenjenih servisov in delavnic) želela še kopalnico s savno, dva ločena delovna prostora, velik utility ter štiri spalnice. Arhitekt jih je kot tetris belih sob razporedil v leseni volumen hiše; a še vedno ohranil dovolj prostora za kar trovišinski prostor dnevne sobe. Le-ta postane srčika hiše; ne le funkcionalna, pač pa tudi oblikovna. Ponuja nam pregled skozi vse tri etaže, na konstrukcijsko logiko hiše, na stropne nosilce, na lesene obloge; hkrati pa nas tektonika velike, masivne strehe trdno prizemlji in usmeri naš pogled navzven, v pokrajino.
Ne smemo spregledati, da je hiša zaživela hkrati s svojo zunanjo ureditvijo. Poleg lično urejenih vrtnih poti na parceli najdemo še tradicionalne lesene detajle: stene lope, gosto mrežene, ki nas spominjajo na detajle kozolcev toplarjev; preprosto parcelno ograjo; masivne podpore za vrtne vzpenjavke. Kakopač, hiša za entuziastičnega tesarja je oda lesu: njegovi nosilnosti, trajnosti in lepoti; ter oda tradiciji, zapisani v leseni slovenski arhitekturi.
Arhitektura: BOAR + PESA (Bor Pungerčič u.d.i.a., Petra Stojsavljević u.d.i.a.)
Fotografije: Lara Žitko
