Na ljubljanskem Bregu, v stavbi iz 19. stoletja, sta arhitekta dveh generacij, oče in hči, prenovila stanovanje. Kot se za takšno prenovo spodobi, je stanovanje prava zmes preteklosti, prihodnosti in konkretne sedanjosti: inovativni bivanjski koncepti se na enem mestu srečujejo s freskami in reliefi; stara, robustna konstrukcija pa se spogleduje s tehnološko naprednimi detajli.
Arhitekta Nina in Mirza Eminagić sta naročilo za prenovo stanovanja prejela od para v zrelih letih. Ob prvem obisku je bilo stanovanje mračno, večkrat pregrajeno in pomanjkljivo naravno osvetljeno. Ker par naročnikov ni imel želje po preveliki zasebnosti v majhnih prostorih, sta arhitekta podrla vse predelne stene in ustvarila razkošen studio na 72 m2.
Stanovanje pred in med prenovo
Ob vhod sta umestila spalnico, umeščeno na dvignjen podest. Le-ta lahko služi kot klop za obuvanje, ko se odpravljamo od doma, kot horizontalna garderobna omara (v podest so namreč vgrajeni dvižni mehanizmi, ki jih lahko odpiramo z daljinskim upravljalnikom), predvsem pa kot zaznavna ločnica med javnim, bivalnim prostorom in intimno spalnico. Spalnico je od osrednjega prostora vseeno možno oddvojiti, pa čeprav le s (3-metrskim) polprosojnim rolojem.
Bivanjski prostor odseva številne kvalitete staromeščanske hiše: veliki leseni tramovi nosijo strop, na katerem so bile odkrite izvirne freske; stene med seboj niso postavljene v pravem kotu; stanovanje pa od sosednje stavbe deli ozka ‘terasa’: nekakšna podeskana dilatacija, ki je najbrž služila kot protipotresno in protipožarno varovalo, danes pa zakoncema nudi pogled na prelepo fasado sosednje stavbe.
Nasproti vsem tem staromeščanskim romantičnim posebnostim pa stoji notranja oprema: mešanica minimalističnega oblikovanja in maksimalistične izpovedi: bel kuhinjski niz, ki se skorajda stopi s steno, dopolnjuje diagonalno postavljen, razkošen kuhinjski otok z jedilno mizo. Gorčična sedežna garnitura, ki jo v kompoziciji dopolnjujejo še elegantno prostostoječe svetilo in steklena miza, stoji ob boku ležerne vgradne dnevne postelje, ki jo kontrastno dopolnjuje.
Prava posebnost pa je obokana kopalnica, ki jo od ostalega dela stanovanja oddeljujejo le vrtljiva vrata. Edina vrata v stanovanju. V kopalnici najdemo manjšo garderobno omaro, prostostoječ umivalnik, večji boks s sanitarijami in utilityjem, čisto na koncu, za marmorno steno, pa nas pričaka eleganten walk-in tuš.
“Zaradi občasne potrebe po ločevanju in intimi so nas tukaj bolj zanimali načini navideznega pregrajevanja: Med kopalnico in hodnikom so vrtljiva vrata, ki se zlijejo s steno, če so zaprta, sicer pa delujejo le kot ena bela ploskev, pravokotna na steno. Straniščni kubus v kopalnici je od zgoraj odprt, tudi njegove meje so samo navidezne. In tudi tuš nima nikakršnih vrat, labirint sten pa uporabnika vseeno povsem zaščiti, četudi so kopalniška vrata odprta,” domišljeno (zastrto) odprtost stanovanja razloži arhitektka.
Interier: alto design studio (Nina Eminagić u.d.i.a., Mirza Eminagić u.d.i.a.)
fotograf: Matevž Kosterov
