Vse se je začelo na taščinem vrtu, s tremi kokošmi in petelinom. Arhitekt Gašper Fabijan je zanje izdelal kokošnjak, ki služi svojemu osnovnemu namenu (dovoljuje kokoškam izhod na prosto, ponoči pa njim in njihovim jajcem priskrbi varno zavetje) in hkrati izpolni še človeško potrebo po lepoti, funkcionalnosti, pa tudi po osmišljanju na prvi pogled še tako banalnega početja, kot je vzreja kokoši.
Gašper Fabijan je arhitekt, ki se v svojem delu vselej trdi najti ravnovesje med naravo in svojo arhitekturno intervencijo. V oddaji smo denimo predstavili njegov Dom med brezami, kjer je objekt spretno umestil med obstoječa drevesa gozdnega roba in jim celo dovolil, da se razraščajo preko njegove strehe.
V primeru kokošnjaka ni bilo nič drugače, zatrjuje, saj se je naloge lotil enako studiozno, kot bi se katerega drugega arhitekturnega projekta: s poglobljeno študijo navad kokoši ter raziskovanjem ljudskega simbolizma. Kokošje jajca namreč v številnih kulturah simbolizira nov začetek, rojstvo in prosperiteto. Vsemu temu je dodal še preprosta geometrična pravila arhitekture (zlati rez v proporcih strukture in popolno kocko v proporcih zavetja) in nastal je referenčni objekt, ki si je nazadnje pridobil mesto na slovenski razstavi na milanskem tednu oblikovanja. Le-ta je bil sicer zaradi pandemije odpovedan, a njegov kokošnjak si lahko vseeno ogledate na razstavi [Tunel 29] v ljubljanskem Muzeju arhitekture in oblikovanja, ki poteka do sredine avgusta.
Kokošnjaka se ne bi nikoli lotil, pravi, če za to ne bi bilo resnične potrebe. Tašča je potrebovala kokošnjak in Gašper je svojo nalogo vestno opravil (kot se za vzornega zeta, pa še arhitekta po vrhu, pač spodobi). A vseeno je ta potreba prerasla svoj neposredni, vaški okvir, saj so jo kustosti razstave [Tunel 29]: Oblikovanje za postapokaliptični svet umestili v svoj izbor. V MAO je tako na ogled postavljenih več izdelkov slovenskega oblikovanja, prilagojenih za novo, post-kapitalistično družbo sredi uničene narave, ki svojim vsakdanjim potrebam zadošča s samooskrbo in reciklažo (umetnih) materialov. Poleg kokošnjaka je na ogled postavljeno še pohištvo iz reciklirane plastike ter iz tujerodnih rastlinskih vrst, prenosni stol iz recikliranega filca za izvenpisarniško delo, oprema za dom iz ostankov iz lesne industrije ter naredi-sam izdelki iz zavrženih surovin papirnate industrije.
Kokošnjak je na slovenskem podeželju pravzaprav že od nekdaj projekt reciklaže – navadno je izdelan iz recikliranega lesa, pločevine, opeke ter seveda zadosti potrebi, ne pa tudi v uvodu omenjenim človeškim potrebam po lepoti, funkcionalnosti in smislu. V Fabijanovem kokošnjaku je iskanje višjega smisla našlo prav posebno mesto v dekoraciji.
Dejstvo, da so stara verstva verjela, da se je vesolje rodilo iz kokošjega jajca, se odraža v stropnih prezračevalnih perforacijah v obliki Mlečne ceste. Ob paši lahko kokoši opazujejo na kocko pritrjeno pozlačeno jajce (arhitekt se pošali, da se zlato jajce sveti tudi, kadar je kokošnjak ves umazan od iztrebkov; hkrati pa gre za subtilen namig pridnim kokoškam, da vendarle tudi same izležejo kakšnega), na katerem je v grščini zapisano “Bog vedno uporablja geometrijo.” Ta citat pripisujejo Platonu, ki je približno sočasno z največjima grškima matematikoma, Pitagoro in Evklidom, raziskoval razmerja, najdena v naravi – od najmanjše školjke do vesolja, oziroma v našem primeru, od jajca do kokošnjaka. Smisel kokošnjaka je torej večji: ob njegovi uporabi se vsak dan povežemo s pradavnimi skrivnostmi, čudežem rojstva, iskanju prosperitete ter končno tudi s filozofijo, ki divjo naravo na najpreprostejši način približa človeški racionalizaciji.
In če se vrnemo nazaj na skupinsko razstavo v MAO: prav iskanje smisla in lepote v kontekstu postapokaliptičnega sveta je tisto, kar postavlja na skupni imenovalec vse predstavljene izdelke: ne gre le za produkte, ki so nastali iz nuje, pač pa za funkcionalne in estetske celote s sporočilom, da se morda v koncu sveta skriva več smisla, kot pa v vztrajanju v že dolgo nevzdržnem statusu quo.
Oblikovanje: Gašper Fabijan
Izdelava: lesna delavnica Centra za varstvo in delo Golovec (kokošnjak), Restavratorski atelje Marija Marolt (zlato jajce)
Fotografije: Miran Kambič, Gašper Fabijan
