Včasih je za to, da dosežemo nadstandardno kvaliteto bivanja, najprej potrebno spoštovanje: do sočloveka, do narave, do življenja. V Lescah sta naročnika skupaj z arhitektom zasnovala enega takšnih spoštljivih objektov, ki izstopa tako po svoji etiki kot estetiki.
V Lescah, tik nad Šobcem, raste novo naselje samostojnih enodružinskih hiš. Območje je bilo poprej poraščeno z borovci in brezami, a je ob pripravi infrastrukture izginil skoraj celoten rob gozda. Arhitekt Gašper Fabijan je skupaj z naročnikoma vložil veliko truda v to, da bi drevesa na njuni parceli obvaroval in vključil v zasnovo njunega doma.
S tem izhodiščem v mislih je arhitekt celotno hišo zasnoval na robu med racionalnim in poetičnim. Vsako drevo na parceli je bilo skrbno dokumentirano, nato pa je bila mednje umeščena povsem racionalna – pravokotna – silhueta hiše. A ta pravokotnik se dreves včasih namenoma dotakne, jih objame, jih izkoristi kot podporno točko. Tako nas že ob vhodu, pod nadstreškom za avtomobile, pričakata dve vitki debli breze in bora, ki ju objema streha nadstreška. Skozi streho glavne hiše raste stara, košata breza, ki se ji spoštljivo umakne tudi balkon, za katerega se zdi, da nežno počiva na njenem mogočnem, razcepljenem deblu. Ohranili so skoraj vse njene veje: tiste, ki pa so žal morali požagati, pa so v hiši večno ohranjene v ograjah balkona in stopnišča.
Trdo jedro, mehak ovoj
Tudi v notranjosti je fizična struktura zgolj podpora in ovoj za osredinjeno in preprosto bivanje. V sredo tlorisa je umeščen večji opečnati blok, v katerem najdemo peč in ogrevano nišo za posedanje, knjižnico in stopnišče. Ta trdna opečna školjka postane metaforično in oblikovno središče hiše, medtem ko lahke zasteklitve brišejo meje med znotraj in zunaj. Medtem ko se grejemo ob peči, pa nam pogled vseskozi uhaja na naravo in na njeno večno spreminjanje – v dežju, soncu, snegu in vetru.
V mansardi, kjer so umeščene spalnice in kopalnica, glavno vlogo zavzame obdeskana dvokapnica. Okna, ki sledijo njeni silhueti, odpirajo pogled v zelene krošnje dreves, na gore, na horizont.
Sčasoma bo sredi izčiščenega novega naselja Dom med brezami edini spominjal na rob gozda, kakršen je bil nekoč. Bivanje v svojem lastnem gozdu, tako eno z naravo, pa lepo opišeta naročnika: “Včasih se zdi, da je notri zunaj in da se je čas ustavil, da bi začutila utrip narave ob neverjetni bližini dreves in ptic.”
Arhitektura: Gašper Fabijan
Fotografije: Miran Kambič in Gašper Fabijan
