Na sončni strani Alp še vedno velikokrat velja, da se v hiši, ki si jo sezidaš pri svojih tridesetih ali štiridesetih letih, tudi postaraš. Ljudje le redko menjajo bivališče, ko si enkrat ustvarijo dom, družino. Prav zato nas je zanimalo, kako torej oblikovati hiše, ki bodo primerne tudi za tretje življenjsko obdobje. Za nasvete smo se obrnili na arhitektko Nino Vodopivec mag. ing. arh., ki je prepričana, da tovrstne odločitve zahtevajo temeljit premislek.
Le redkokdo se po upokojitvi odloči za gradnjo nove hiše, večina namreč ostane v zavetju poznanega doma, čeprav pogosto prevelikega. Dandanes so bolj pogoste manjše kvadrature, kot smo jih bili vajeni desetletja nazaj, številni pa pri gradnji mislijo tudi na starost.
»V koliko ste prepričani, da boste v hiši bivali vse življenje, potem je pomembno pri gradnji upoštevati tudi potrebe za tretje življenjsko obdobje. Če pa ste eden tistih, ki se brez težav seli in menja bivališče, potem živite v trenutku in tako tudi razmišljajte. Pred gradnjo hiše je potrebno samega sebe dobro poznati. Potrebno je vedeti, kakšen je naš življenjski slog in prepoznati svoje vrednote. V Sloveniji smo ljudje pogosto vezani na nepremičnino, saj nam domačnost in spomini zbujajo prijetne občutke pripadnosti,« pojasnjuje arhitektka. Pri tem se ne moti. Slovenci smo splošno vezani na lastništvo nepremičnin. Za podatek, kar 94 odstotkov stanovanj je lastniških. Nagnjeni smo tudi k temu, da se le redko selimo, pogosto pa v eni nepremičnimi preživimo večji del življenja.
Razmislite o oblikovanju kabineta v pritličju
Če torej razmišljate o nakupu hiše in sodite med tiste, ki bi se v novonastalem objektu radi tudi upokojili, potem velja upoštevati nekaj nasvetov pri oblikovanju prostora. Ena izmed pogostih zaprek so namreč stopnice, ki jih je na stara leta vse težje uporabljati.
»Kadar oblikujemo objekt z eno ali dvema nadstropjema, pri katerem je v načrtu postavitev stopnic, je smiselni oblikovati manjši kabinet v pritličju. Tega lahko za začetek uporabljamo kot pisarno, garderobo ali likalnico, na stara leta pa v njem oblikujemo spalnico. S tem se izognemo uporabi stopnic. Kabinet naj bo velik vsaj 12 oziroma 15 m2, dovolj za zakonsko ali bolniško posteljo ter manjši fotelj. V pritličju objekta pa si zagotovite tudi prostor za garderobno omaro. Seveda bi lahko upoštevali tudi širino podbojev vrat, ki za primer bolniške postelje more znašati 100 cm, a to je že precej večji izdatek. Poleg tega so dandanes pritličja pogosto oblikovana kot odprti prostori, zato imajo le malo vrat. Vrata v spalnico, kopalnico in predprostor,« pove sogovornica in ob tem predlaga, da je smiselno razmisliti o drsnih vratih, ki so lahko dovolj široka, tudi če se po stanovanju premikamo s hojco ali vozičkom. Dvigalo po drugi strani predstavlja veliko investicijo, nadstandard. Pri tem je potrebno upoštevati tudi primeren dostop, se pa na ta način elegantno izognemo oblikovanju kabineta v pritličju.
Praksa sobivanja s starši dandanes ni več pogosta
Ste ob tem pomislili, da bi zgradili kar pritlično hišo? »Mislim, da ta ideja ni tako smotrna. Pritlične hiše ne sodijo v slovensko tipsko gradnjo, morda so nekoliko nižje gradnje značilne le za Prekmurje. Zato bi bilo škoda delovati v nasprotju z gradbeno tradicijo, saj gre za degradacijo samega okolja. Poleg tega imajo pritlični objekti pogosto več hodnikov kot dvoetažni, kjer je enostavneje ločiti spalne prostore od bivalnih. Je pa tako, da spalni prostori v nadstropju na starost pogosto ne služijo več svojemu namenu in ostanejo prazni,« razmišlja Nina Vodopivec in ob tem poudarja, da praksa sobivanja s starši dandanes ni več pogosta. Ljudje si vse bolj želimo svoje zasebnosti, ki jo na ta način ni mogoče doseči. Desetletja nazaj so se pogosto gradile večje hiše, v katerih bi lahko poleg staršev bivali še stari starši in hči ali sin z družino. Danes se ljudje raje umaknemo, imamo svoj mir, temu primerna je tudi arhitektura. Skorajda nihče več ne gradi hiše z mislijo na to, da bodo v njej nekoč bivali skupaj z družinami svojih otrok. Opaža pa sogovornica trend gradnje dvojčkov, ki omogočajo vsem udeleženim dovoljšno mero zasebnosti, obenem pa zmanjšajo stroške gradnje.
Pri oblikovanju hiše za tretje starostno obdobje je smiselno razmisliti tudi o dostopu. Če teren narekuje dvignjen vhod, je smiselno ob stopnicah zasnovati utrjen del kot nekakšno klančino. Ta je dobrodošla tudi za otroke in otroške vozičke. Kaj pa klet? Tudi tu se je smiselno povprašati o lastnem življenjskem slogu.
»Primorci smo navajeni na uporabo kleti, bodisi za shranjevanje in marsikaj drugega. Klet sicer podraži samo gradnjo objekta, potrebno je misliti tudi na njeno ogrevanje in vzdrževanje, na ravnem terenu pa je njena gradnja dokaj nesmiselna. Če pa teren dopušča, da oblikuješ klet, je seveda dodaten prostor za shranjevanje dobrodošel,« je prepričana arhitektka. V kolikor ste vajeni, da uporabljate klet, potem jo boste v novi hiši, če jo izpustite, pogrešali.
Kako oblikovati starosti prijazno kopalnico?
Tudi pri oblikovanju notranjih prostorov velja temeljit premislek. Smiselno je razmisliti o uporabnosti kuhinje, saj nas bo zagotovo ta ista spremljala tudi na stara leta. Primerno je, da že v fazi načrtovanja kuhinje predebatiramo različne scenarije postavitve le te znotraj obstoječih okvirjev instalacij. Kuhinje vendarle ne menjamo pogosto. Predali na potisk so sila nepriročni, omarice pa se splača zamakniti za kak centimeter bolj pod pult. V kopalnicah so številni arhitekti že dandanes pozorni, da je oblikovana tako, da se v njej lahko obrača tudi voziček. Pa ne zaradi vozička samega, temveč so kopalnice oblikovane tako, da dobro funkcionirajo in se je mogoče v njih enostavno gibati. Tuš je pri uporabi tudi na stara leta bolj praktičen od kadi.
»Že dandanes, ob tem življenjskem slogu, imajo le redki možnost res izkoristiti kad. Banja je seveda super, a moraš zanjo imeti čas. Morda je smiseln razmislek o oblikovanju tuša s sedalno površino, kar je praktično tudi v mlajših letih bodisi za britje nog in tako dalje,« pojasni sogovornica. Pri tem opozori, da dodatna varovalka ali cev v hiši nikdar nista odveč. Včasih je dobro kakšno instalacijo predpripraviti četudi nismo prepričani v njeno uporabo. Ponovno razbijanje in posodabljanje instalacije prinese prah, dodaten strošek in iskanje mojstrov za mala popravila, ki jih je zelo težko dobiti.
Kar pri tem bode v oči je pomanjkanje razmisleka in diskusij na temo življenja v tretjem življenjskem obdobju. Kot poudarja sogovornica je v času študija veliko govora o varovanih stanovanjih, potem pa tematika nekoliko zamre. Morda bi bilo tako smiselno razmisliti tudi o varovanih hišah, ki bi starostnikom omogočale, da bi kot skupnost poskrbeli drug za drugega. Po principu drugih skupnih domovanj oziroma komun, saj omogoča interakcijo tudi v starosti, ko je te pogosto premalo.
»Starejši ko si, več ljudi, ki so ti blizu, izgubiš. Tudi navezovanje stikov je precej zahtevnejše. Starostniki so izjemno veseli, kadar nekdo pride na obisk. Se z njimi zaplete v pogovor. Smiselno bi bilo razmisliti o oblikovanju domovanj, ki bi to omogočala. V času študija smo veliko časa namenili temi medgeneracijskega sodelovanja, v praksi pa tovrstnih realizacij nisem zasledila kaj veliko,« zaključuje Nina Vodopivec.
