Ljubitelji hortikulture radi obiskujejo vrtove blizu in daleč, občudujejo rastline in izmenjujejo izkušnje. Največje veselje pa je delo na domačem vrtu, ki se nikoli ne konča.
Vrt blizu Logatca je pogost cilj takih ljubiteljev, saj ponuja več različnih »vrtnih soban« in izjemno bogato zbirko redkih trajnic. Mir, ki vlada v njem, je posledica odmaknjenosti od bližnjih naselij. Urejeni del vrta neopazno prehaja v gozd, v katerem sta lastnika uredila posebni tip vrta, t. i. gozdni vrt. Njun pristop do okolja postavlja ohranjanje biotske raznovrstnosti na prvo mesto.
Alenka Gorza in Samo Jereb sta se po vselitvi lotila urejanja okolice njune hiše, zgrajene leta 2000, na pol hektara velikem zemljišču. Alenka duhovito pove, da si je »zaželela, da bi hodila zjutraj s skodelico v roki po vrtu. Ampak vrta ni bilo …« Lotila sta se vrtnarjenja, čeprav brez izkušenj. Najprej sta segla po literaturi, pomagala sta si z obiski vrtov in nasveti izkušenih vrtoljubcev. Naložila sta si veliko dela, a pri tem uživala, saj sta ustvarjala nevsakdanji vrt. Najprej sta poskušala poustvariti pisani travnik, a ni šlo. Zaljubila sta se v okrasne rastline, ki sta jih videla v knjigah, revijah in na potovanjih. Na njun vrt so prihajale z vseh koncev sveta; mnoge so ostale, vse pač ne.
Na njunem vrtu lahko poznavalci občudujejo redke vrste potonik, orhidej, pasjih zob, stepskih lilij, trilistov … Koliko različnih rastlin imata, že dolgo ne štejeta več. Prenehala sta s štetjem, ko je številka presegla 2.000.
Poleg poznavanja tisočih rastlinskih vrst sta svoje znanje poglobila tudi z razumevanjem značilnosti okolij, v katerih posamične vrste uspevajo. To raziskovanje ju vodi na potovanja na oddaljene konce sveta, od Srednje Azije, Kitajske, Južne Afrike do Južne Amerike. Kdor ve, od kod posamezne rastline izvirajo, jih lahko doma uspešneje goji, seveda.
Tako sta na vrtu ustvarila različna okolja, primerna za posamezne skupine rastlin. Njune »vrtne sobe« lahko opišemo kot skalnjak, peščeni vrt, vodni motiv, zelenjavni vrt, okrasne gredice in gozdni vrt. Seveda sta to lahko uredila tudi zato, ker je njun vrt dovolj velik za tolikšno pestrost.
Lahko rečemo, da prav toliko ljubezni, kot jo namenjata svojim rastlinam, posvečata tudi živalim. V hiši so glavne posebne malčke pasme maine coon, okolico hiše pa naseljuje vse razen zveri. V ribnik vsako leto znova naselita žabe, zato da jih potem pospravijo različni ptiči ali kače. Na vrtu imata hiške za ježe in hotele za žuželke. Ptičem namenita tudi do pol tone semen v zimskem času.
Dolgo sta razmišljala, kako vključiti zelenjavno-zeliščni del vrta v okolico njunega doma. Domislila sta se kombinacije letne kuhinje, obdane z visokimi gredami, na katerih gojita zelenjavo in zelišča. Tako sta postala samooskrbna.
A to ni vse, zaradi česar je njun vrt poseben. Ob makadamski cesti, ki vodi mimo njune hiše, je bila na nasprotni strani vrsto let začasna deponija za pesek, prst in druga gradiva. Ta nelepi prizor je pripravil Sama, da je tudi rob ceste spremenil v cvetoči nasad trajnic in grmov. Tako mimoidoči res ne morejo zgrešiti, kje leži najlepši vrt na tem koncu Slovenije.
Fotografije: Alenka Gorza, Samo Jereb
