Harmoničen in pisan vrt, ki se bohoti na enem izmed gričkov našega najstarejšega mesta, je odraz sloge in potrpežljivega dela domačih rok ter izjemnega čuta za združevanje materialov in rastlin.
Zakonca Irena in Davor Sarić sta skupaj s štirimi otroki vrsto let živela v bloku, a ker sta bila prej vajena življenja v hiši, sta si tudi za lastno družino želela splesti trdno gnezdo v zelenem okolju na Ptuju. Zato sta parcelo izbirala z veliko željo, da bi vrt dopolnjeval dom.
Najprej ravne linije, nato mehke obline
Z načrtovanjem okolice in hiše sta začela pred nekaj več kot 20 leti. Želela sta klasično obliko hiše: streho dvokapnico, frčade, polkna, verando. Tako je nastal harmoničen dom, ob njem pa življenja poln vrt, ki navdušuje že od daleč.
Predhišni vrt je v ravnini ceste in se prijazno odpira okolici. Ko stopimo skozi obok, preraščen z vrtnicami in obdan s hortenzijami, se družinski prostor počasi umika v zasebnost. Sprva na vrtu zaznamo več pravokotnih oblik, nato se okolica zmehča v zaokrožene linije, ki prehajajo v rastlinske združbe.
Od bivalnega do zelenjavnega dela
Irena tako opiše domači vrt: »Tesno ob hiši so ‘podaljški’ notranjih prostorov. Neposredno iz kuhinje je izhod v letno kuhinjo oziroma na kuhinjsko dvorišče. Pred dnevno sobo in jedilnico je velika terasa z zunanjo jedilnico in zunanjo dnevno sobo. Po kamnitih stopnicah se s terase spustimo na osrednjo zelenico, ki je z leve in desne obdana z mnoštvom rastlin. Tam, kjer je bila nekoč vinska brajda, je nastal nasad z vrtnicami in glicinijo. Spodnji del vrta pa je pridelovalni z nekaj sadja in zelenjave.«
Povezovanje s pokrajino
Posebnost vrta družine Sarić je, da se spogleduje z rečno dolino. »Vrt se odpira proti Dravi, tudi gibanje skozi vrt je kot gibanje proti pokrajini, saj se okolica doma postopoma zliva z naravo,« pripoveduje Irena. Po več letih dela v pisarni je začutila, da za uravnoteženo življenje potrebuje tesnejši stik z naravo in rastlinami. Ko je rodila četrtega otroka, je tako ostala nekaj časa doma in se posvetila vrtu. »Na pragu srednjih let sem se odločila za študij na Višji šoli za hortikulturo v Celju. Tam sem pridobila strokovno znanje, ki sem ga nadgradila z delom na domačem vrtu,« nam je zaupala lastnica.
Rastline, kot so jih imele babice
Za nasade je uporabila rastline, ki sta jih imeli že njeni babici. »Ena je imela lepo urejen okrasni vrt z veliko lipo, španskim bezgom, magnolijo, vrtnicami in maslenicami. Vse to so rastline, ki smo jim namenili prostor tudi na našem vrtu. Prav tako pa imamo posajene potonike, ki mi jih je podarila mama, ta pa jih je dobila od svoje mame, torej moje druge babice. Pred kratkim je prvo sadiko od mene prejela tudi moja hči,« pripoveduje Irena.
Zimzelena in listopadna drevesa ter grmičevje skrbijo za strukturo prostora, ki je levo in desno uokvirjen z živo mejo. Ta ustvarja enovito ozadje, na katerem pride do izraza zasaditev pred njo. Posebno mesto v vrtu imajo tudi hortenzije, ki jih je iz potaknjencev vzgojila Irenina mama. Vrt krasijo tudi preproste rastline, kot so orlice, perunike, sivke, bršljani, zvončnice, krvomočnice, rudbekije in plahtice.
Ljubezen do kamnov
Tudi ljubezen do kamnov je izrazito opazna na vrtu zakoncev Sarić. Irena in Davor poudarjata, da sta hotela imeti grajene elemente iz naravnega materiala. Uporabila sta slovenjegoriški peščenjak s fosilnimi ostanki, ki so ga v preteklosti v našem najstarejšem mestu uporabili tudi pri gradnji delov Ptujskega gradu. »Mi smo ga uporabili za škarpe. Je precej drobljiv, zato ga nismo uporabili za oblaganje, temveč za zidake.« Tam, kjer je letna kuhinja, sta lastnika želela nekaj bolj trajnega, zato sta uporabila benkovački kamen. Vodni elementi, torej zunanji umivalnik in zid za fontano ob terasi, pa sta dopolnila s prodniki iz Drave, ki sta jih nanizala v omet v obliki kamnitih cvetov. Tako se zdi, da vsaka skupina kamnov na vrtu pripoveduje svojo zgodbo in se razkazuje v najlepši luči.
Vrt je dragocen učitelj
»Imam srečo, da ko si kaj zamislim in zaželim, mi mož ugodi,« s hvaležnostjo pove Irena. Tudi otroci se s staršema radi podružijo na vrtu, ki so ga nekoč pomagali negovati in vzdrževati. Ker so že poleteli iz domačega gnezda, so otroci manj doma, a se vedno znova radi vračajo na Ptuj. »Zdaj se krepi območje okrog plažnega bara, torej letne kuhinje. Ko se dobimo, posedimo, kaj pojemo in klepetamo, druženje je zelo intenzivno,« se nasmejita Irena in Davor.
Z leti rastline dozorevajo, okolica pa se spreminja, ob čemer lastnica razkrije: »Vrt je zame veliki učitelj. Uči me potrpežljivosti, sprejemanja dinamike življenja, dejstva, da je treba vztrajati vedno znova in znova, in da se vse, čemur podariš svojo pozitivno pozornost, s hvaležnostjo odzove.«
Fotografije: Jasna Marin, Irena Sarić
