V centru Ljubljane, v zadnjem nadstropju staromeščanske hiše, stanuje mlada družina. Želeli so si več prostora, zato so svoje stanovanje - preprosto - razširili še v neizkoriščeno podstrešje nad seboj.
Za to smiselno in elegantno rešitev pa je bilo potrebno kar nekaj organizacije in potrpljenja: podstrešje je bilo potrebno sprva odkupiti, neizdelani volumen osmisliti, nato pa predlog uskladiti s kulturnovarstvenimi pogoji. Mansardo je bilo potrebno povezati z obstoječimi inštalacijskimi vodi in jo dokončati – od izolacije strehe, novih strešnih oken, tlakov, ometov in seveda opreme.
Neizdelano podstrešje pred posegom
Za nasvet o ureditvi velikega podstrešnega volumna so se lastniki obrnili na arhitekta Sašo Jovanoviča in Primoža Boršiča, ki sta se vsak s svojo ekipo arhitektov ob boku zoperstavila zahtevni nalogi. Predlagala sta, da se veliko višino slemena izkoristi z dvema etažama. Na nadstropno ploščo so umestili lahko jekleno konstrukcijo, ki sledi ritmu impresivnih, masivnih lesenih vešal in ustvarja nove ambiente – spalnice, kopalnico in studio. Le enkrat vešalo ni inkorporirano v steno in takrat postane mogočna skulptura, ki sodobni ambient studia poveže s preteklostjo stavbe.
Staromeščanska eleganca in sodobna lahkotnost
In prav povezovanje med preteklostjo in prihodnostjo je bila srž projekta že od samega začetka: “Seveda smo vedno veseli, ko lahko pri prenovi pokažemo konstrukcijo stare hiše,” pove Sašo Jovanovič. “Masivna gradnja, naravni materiali (opeka, debeli strešni nosilci …): vse to nas zelo impresionira. A prenova nima smisla, če v ospredje agresivno in brezkompromisno ne postavimo zahtev sodobnega življenja; zato v vseh naših projektih staro in novo kontrastno sobivata.” Očiščena in naoljena opečna stena tako npr. stoji ob boku sodobni kovinski stopniščni ograji; na ribjo kot položen parket v pritličju nadaljuje njegova sodobna različica v mansardnih prostorih; če v spodnjem delu občudujemo klasična dvokrilna saromeščanska okna in vrata, nas v mansardi pritegnejo oblaki, ki plujejo nad visokotehnološkimi strešnimi okni.
Tudi obstoječe stanovanje pod mansardo je bilo deležno nekaterih popravkov – osveženi so bili tlaki, izdelane nove dnevne sanitarije, delno se je novi ureditvi prilagodilo tudi pohištvo, ponekod so se razgalile opečnate stene, – a večjih sprememb impresivna staromeščanska arhitektura ni potrebovala. Veliki prostori z visokimi stropovi namreč že sami po sebi ponujajo izjemno prijetno občutje bivanja.
Stopnice do neba
Glavni poudarek novega interierja pa je sodobno stopnišče, ki s svojo jekleno konstrukcijo in težko in gosto kovinsko ograjo v prostor vnese svojevrstno dramo. Stopnišče kot gosta čipka preusmerja pogled iz horizontale v vertikalo, iz mesta v nebo.
In če je naseljevanje neizkoriščenih podstreh v urbanih središčih pravi zeitgeistovski trend, pa je to stanovanje posebno, enkratno. Dva karakterja stanovanja (staromeščanska eleganca in sodobna lahkotnost) ter močna vertikalna povezava med obema sicer enostavno rešitev prostorske stiske pretvorijo v večplastno zgodbo o bivanju med nebom in zemljo, med tradicijo in prihodnostjo.
Arhitektura: Gaber Jovanovič arhitekti, PPLUS arhitekti
Fotografije: Primož Boršič
