Ste se kdaj med vožnjo po avtocesti spraševali, kaj so obširne ravnice tik pred izvozom za Koper? To je Škocjanski zatok, ostanek zaliva, ki je po gradnji Luke Koper postal izjemen naravni habitat.
Manj znano dejstvo je, da je bil Koper nekdaj morski otok, na katerem so prvo naselbino ustanovili že Rimljani. Pod Serminskim hribom in med otokom Koper in kopnim – na izlivu Rižane in Badaševice – so uredili dvoje solin, ki so po zatonu Beneške republike prenehale z delovanjem. Soline so bile izsušene, območje zasuto in preurejeno v kmetijska zemljišča, Koper pa je postal del kopnega. Z gradnjo Luke Koper se je mesto po morju širilo proti Ankaranu in del Škocjanskega zaliva je ostal skoraj odrezan od morja.
Posebni pogoji, ustvarjeni v zatoku, so privabili specifično floro in favno, zaradi česar je Škocjanski zatok leta 1998 postal naravni rezervat.
Leta 2005 je Zbornica za arhitekturo skupaj z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic razpisala natečaj za ureditev zatoka in postavitev ptičjih opazovalnic, informacijskega centra in sorodnih objektov. Prvo nagrado so osvojili v biroju Ravnikar Potokar, kjer so projekt leta 2015 tudi izvedli.
Arhitektura, ki po besedah avtorjev “skuša identiteto prostora varovati in jo obenem na diskreten način arhitekturno poudariti”, je zgrajena iz trajnostnih in obnovljivih materialov. Prevladuje les, ki je osnovni gradnik konstrukcijskih elementov, fasad, notranjih oblog in ostalih arhitekturnih elementov.
Nosilni elementi so postavljeni na zunanjo stran fasade in z diagonalno postavitvijo povzemajo gnezdo v trstičju.
Obisk Škocjanskega zatoka lahko načrtujete s pomočjo uradne spletne strani.
Arhitektura: Ravnikar Potokar
Fotografije: Virginia Vrecl, Miran Kambič, Robert Potokar
