Arhitektura je tista, ki je med vsemi umetnostmi najbolj vseprisotna: vsakdanja, neizbežna. Prav zato vseskozi nagovarja našo senzibilnost in spreminja naše bivanjske vzorce. Kvalitetna arhitektura velikega merila, kot so sakralne zgradbe, kulturni centri in državne inštitucije, je pomembna za razvoj našega etosa in naše pripadnosti. Kvalitetna arhitektura malega in srednjega merila pa nagovarja naš občutek varnosti, sprejetosti, lepote.
Letos je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel arhitekt Marko Mušič, ki je v uspešni karieri zgradil nekaj najbolj poetičnih objektov velikega merila, posejanih po teritoriju nekdanje Jugoslavije. Nagrada Prešernovega sklada pa je šla v roke arhitektom Blažu Budji, Roku Jerebu in Nini Majoranc, ki s spretnim in rahločutnim oblikovanjem ustvarjajo kvalitetne, lepe, a ne bahave prostore z visokim bivanjskim in delovnim ugodjem.
Arhitekt Marko Mušič: nagrada za življenjsko delo
Arhitekt in akademik Marko Mušič v slovenski arhitekturni kulturi, v kateri je prisoten že skoraj 60 let, zaseda prav posebno mesto. Sin navdihujočega Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60. letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je takrat ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter strukturalizma, ekspresionizma in brutalizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona. Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete nekje med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih, poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike, daleč onkraj takrat prevladujočega utilitarnega modernizma, nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga arhitekt na sodoben, abstrakten način preoblikuje ozirom reinterpretira. Iz tega časa (60. in 70. leta) pričujejo izjemne strešne krajine raznolikih kulturnih projektov od Zagreba, Bosanskega Šamca, Beograda, preko Lovčena, Kolašina in Nikšiča vse do Skopja in Bitole. Zadnjo mednarodno potrditev za ta svoja dela Mušič doživi z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v MOMA v New Yorku leta 2018 (Concrete Utopia).
Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture, Jože Plečnik. V tem stremljenju je izjemno dragocen tudi v širšem prostoru, še posebej pa za slovensko arhitekturo, umetnost in kulturo nasploh. (Odlomek iz obrazložitve: Aleksander S. Ostan)
Med Mušičevimi najbolj prepoznanimi domačimi deli so pokopališče Nove Žale, ki raste in se razvija še danes, nova cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, Centralna tehniška knjižnica CTK v Ljubljani, Spominski park Teharje ter neuresničeni projekti za novo Narodno univerzitetno knjižnico (NUK II) ter novi ljubljanski Potniški center.
Arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in poslovna stavba TEM Čatež
Arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc pri svojem snovanju izkazujejo izjemno mero senzibilnosti do prostora, materiala in detajla, še posebej pa občutljivosti do uporabnika.
Njihov arhitekturni opus zaznamujejo medsebojno raznoliki ter oblikovno in materialno svojstveni projekti, ki ne sledijo vnaprej začrtanim podobam ali generičnim izrazom globalne arhitekture.
Tudi njihova večkrat nagrajena projekta za Materinski dom v Ljubljani in poslovni objekt TEM Čatež, ki sodita med vidnejše primere slovenske arhitekture zadnjih let, potrjujeta, da kakovostna arhitektura ni zgolj domena prestiža, privilegija ali odrekanja; tovrstna arhitektura je lahko tudi socialna – »arhitektura za ljudi«. V prostoru in času, ki ga zaznamuje naklonjenost globalnemu, odsotnost empatije in individualnost, uspejo namreč ustvariti nova okolja, ki spodbujajo povezovanje namesto ločevanja, aktivnost namesto pasivnosti in skupno pred individualnim. Vpliv realizacij avtorske skupine tako presega okvire arhitekture zgolj kot discipline umetnosti in tehnologije – kulturo prostora približa vsakemu in vsem – s tem bogatijo slovenski kulturni prostor v najširšem pomenu besede. (Odlomek iz obrazložitve: Mojca Gregorski)
Jereb in Budja arhitekti so za Materinski dom v Ljubljani že prejeli Plečnikovo nagrado in Zlati svinčnik za odlično realizacijo. Za poslovno stavbo TEM Čatež so prejeli Zlati svinčnik za odlično realizacijo ter nominacijo za najprestižnejšo evropsko arhitekturno priznanje, nagrado Mies van der Rohe.
Nagrajena objekta, Materinski dom in TEM Čatež. Foto: Blaž Budja
Poleg Marka Mušiča je Prešernovo nagrado za leto 2021 prejel tudi pesnik, pisatelj, dramatik in avtor radijskih iger Feri Lainšček. Nagrado Prešernovega sklada za leto 2021 so prejeli tudi: režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, pesnik Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, akademski slikar Aleksander Červek in gledališki režiser Tomi Janežič. Vsem nagrajencem čestitamo!
