Starejši par je sprejel pogumno določitev. Preveliko, obcestno hišo je prodal; na južnem delu parcele, s prelepimi razgledi na obdelana polja in okoliške griče, pa postavil novo: manjšo, pritlično, preprostejšo hišo za preprosto bivanje.
Čeprav je bil za postavitev hiše na voljo le neugoden trikotni del parcele, sta se lastnika – v želji po udobni starosti – odločila za pritlično zasnovo. Arhitekta Tomaž Ebenšpanger in Meta Kutin sta 140 m2 veliko hišo zasnovala v dveh pravokotnih, rahlo zamaknjenih volumnih in jo na severni strani (proti starejšemu objektu in cesti) zaščitila z manjšo vrtno lopo.
Oba volumna hiše sta dvokapna, krita s sivo vlaknocementno valovitko. Zunanja strešna konstrukcija ostaja vidna, zaradi česar streha navidezno odstopi od volumna hiše in ji da značaj vrtnega paviljona.
V eni od lamel glavne hiše najdemo spalne prostore, v drugem pa bivalne, iz katerih se odpirajo enkratni razgledi na naravo. “Razkošje ni skoncentrirano na drage materiale, ampak na premišljene avtorske detajle ter na kvaliteto bivanja z odpiranjem hiše na jug, s prelepim pogledom proti okoliškim gričem in Šmartnemu pri Litiji v daljavi.”
Notranjost hiše je opremljena z jasnim vodilom: da bo življenje v hiši čim bolj trajnostno in preprosto. Zadržana vgradna pohištvena oprema je tako dopolnjena z izbranimi starinami, ki so jih v novi dom prinesli lastniki. Odstranjene so vse ovire, ki bi se morda v prihodnosti lahko postavile na pot invalidskemu vozičku, če bo le-ta potreben. Materiali so trpežni in hkrati cenovno dostopni, prav tako ne potrebujejo zahtevnega vzdrževanja.
Iz bivalnega prostora stopimo na odkrito teraso; za hip občudujemo konje, ki se pasejo v ogradi sosednje parcele; nato pa zavijemo okoli vogala. Tu najdemo še eno zanimivost: skulpturalno peč za peko pice. Lastnik jo je sem namreč postavil že pred časom, nanjo so bili vezani številni spomini družinskih piknikov. Peči ni želel podreti. Arhitekti so jo zato spretno vključili v celostno zasnovo: hišo so postavili prav do peči, slednjo pa na novo obzidali v vidnem betonu in ji podaljšali dimnik, tako da se dim odvaja daleč stran od snežno belih ometov glavne stavbe. Nastala je prav posebna skulptura, ki horizontalni zasnovi hiše postavi vertikalni poudarek, piko na i. Tradicija piknikov ob peki se je ohranila.
Senzibilnost arhitektov – do enkratne parcele, do želja lastnikov in do potreb tretjega življenjskega obdobja – je tu resnično igrala pomembno vlogo. Za na videz preprostimi zidovi se namreč skriva dom, v katerem ni ničesar preveč in ničesar premalo; dom, v katerem je bivanje radostno in – preprosto.
Arhitektura: Tomaž Ebenšpanger (UM FGPA, Skupaj arhitekti) in Meta Kutin (mKutin arhitektura)
Fotografije: Miran Kambič
