Le lučaj od centra Ljubljane, v zelenem zaledju Gradaščice, stoji število slogovno raznolikih, zanimivih, razkošnih vil v zelenju. Sprehod med njimi je prava poslastica za vse čute: spomladi tu cvetijo češnje, poleti dehtijo vrtnice, jeseni si tu oči odpočijemo oranžno-rdečih odtenkih počasi odpadajočega listja; občudujemo zašiljene strehe, pa okrogle line, se sprašujemo, kdo je gradil te vile in kdo danes v njih biva ...
V razkošju zelenja je bila ob koncu petdesetih let preteklega stoletja postavljen tudi dvojček, skromen v kvadraturi, a z vrtom – in le nekaj korakov od mestnega jedra. Mlada družina, ki si je zelo želela prav take hiše, z vrtom in v centru mesta, se je poigravala z idejo o nakupu ene enote dvojčka; še pred nakupom pa so se obrnili na arhitektko Miko Cimolini. Le-ta je družino vodila skozi zapleten proces ne le gradbenih del, pač pa predvsem birokracije, povezane s prenovo. “Zaradi spomeniškega varovanja in zapletenih pravnih razmerij, povezanih s sosednjimi zemljišči, so bili postopki, povezani s pridobitvijo gradbenega dovoljenja zamudni in kompleksni,” pove arhitekta, ki je skupaj z naročnikom še pred nakupom nepremičnine predvidela ovire, prostorske omejitve in znesek investicije.
Projekt prenove je bil spretno vrvohodstvo med različnimi deležniki, saj je bilo potrebno po eni strani spoštovati zahteve spomeniškega varstva, po drugi pa uravnotežiti želje mlade družine z omejitvami majhne, le 368 m2 velike parcele. “V zunanjosti smo obdržali originalno kompozicijo okenskih odprtin in enotno ostrešje obstoječega objekta, skladno z zahtevami spomeniškega varstva. Prenovljena polovica dvojčka se še vedno zrcalno ujema z drugo polovico in celotnim izgledom ulice, saj smo ohranili tudi značaj objekta, vile v zelenju,” pove arhitektka, ki se je s problemom (pre)majhne kvadrature dvojčka spopadla na vrtni strani.
Na vrt je postavila pritlični prizidek, v katerega je umeščeno novo srce domovanja – dnevna soba s kuhinjo. Prizidek je največje možne kvadrature – od vseh parcelnih mej je odmaknjen za štiri metre, kot je minimalni odmik – in je z vseh strani obdan s pasom vrta. “Zasnovan je kot paviljon v zelenju in se široko odpira na dve strani. Tako smo zabrisali meje med zunanjostjo in notranjostjo in dnevno sobo raztegnili do meja parcele. Skromen vrt je namreč postal zunanja dnevna soba,” razloži arhitektka, ki je prizidek zasnovala v nič-energijskem standardu in družini omogočila, da so pri prenovi koristili tudi subvencijo Eko sklada.
Tloris stare stavbe se je sprostil in zadihal. Na mestu stare dnevne sobe se je našel prostor za razkošno spalnico z lastno kopalnico, v nekdanji kuhinji pa je zdaj delovna soba. Po stopnicah se povzpnemo v nadstropje, kjer sta umeščeni še dve sobi s kopalnico. Prevladuje umirjena barvna paleta v sivo-belih tonih, ki jo na strateških mestih dopolnjujejo leseni in barvni poudarki.
Streha prizidka je zazelenjena, živa meja iz lovorikovca se bo počasi razrasla, drevesne krošnje bodo prerasle hišo … in ta prenovljeni, razširjeni in družini na kožo pisan dvojček se bo potopil nazaj v ljubljansko zelenilo. Hiša z vrtom v centru mesta bo tako še naprej v veselje naključnim mimoidočim, ki v tem predelu Ljubljane iščejo utrinke lepote. Ko pa odpadejo češnjevi cvetovi in odcvetijo vrtnice, ko zimski veter odpihne še zadnji drevesni list, takrat bo izza kulise minljive narave zasijala trajnost – šestdesetletna hiša, ki ji je energetska sanacija in premišljena prenova podvojila življenjsko dobo. In tudi to je občudovanja vredno.
Arhitektura: Mika Cimolini, Hikikomori d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič
