Prenova manjše, stare hiše v Domžalah, za katero so arhitekti biroja a2o2 leta 2022 prejeli priznanje zlati svinčnik, izstopa po vrsti odlik. Nova podoba hiše je popolnoma drugačna od prvotne, a vendar ohranja osnove arhitekturne značilnosti; sredi mestnega središča vzbudi spomin na preteklost, na čas njenega prvotnega nastanka, ko so prevladovale prav takšne pritlične, skromne hiške. Arhitekti so se prenove lotili ne le ob spoštovanju arhitekturne dediščine, temveč so novo vsebino zasnovali trajnostno, z velikim poudarkom na lesu in ohranitvi pomembnih delov stavbe.
Upoštevali so želje lastnikov, ki sta se želela umakniti iz prevelike hiše v manjše, letom in potrebam prilagojeno bivališče, v katerem ne bo smel manjkati vrt. Kljub njuni začetni skepsi sta zdaj, po dveletnem bivanju v novem domu, več kot zadovoljna. Ponosna sta tudi zato, ker so pobudo za prenovo dali njun sin, njegova partnerica in preostali sodelavci biroja a2o2, ki so nato tudi načrtovali in nadzorovali izvedbo.
Ti so zapisali, da so pri prenovi čim bolj želeli ohraniti zunanji ovoj hiše in jasno pokazati nove posege, ki so bili potrebni za spremembo v sodobno domovanje. Tako bi ta stavba lahko predstavljala alternativni in finančno primerljiv pristop k prenovam enodružinskih hiš, ki je dolgoročno vzdržen in usklajen z okoljem.
Hiša ima po prenovi še vedno razmeroma majhno koristno površino – če jo primerjamo s povprečnimi novogradnjami enostanovanjskih hiš pri nas. Na zemljišču v velikosti 487 m2 so pozidali 118 m2, od tega meri pritličje 70 m2, klet 12 m2 in galerije 28 m2, torej skupno 110 m2. In vendar obiskovalec v hiši nima občutka majhnega prostora, saj ga pritegne zračnost, dosežena s tem, da galerija visi v osrednjem prostoru; očara ga videz starih opečnih zidov, očiščenih starih ometov, ki zdaj razkrivajo teksturo pod tankimi apnenimi ometi.
Kjer se ti zidovi končajo, se osnovna dolžina nekdanje hiške nadaljuje z lesenim podaljškom, v katerega so umestili dvovišinski dnevni prostor, ki se s panoramskim oknom odpira na vrt.
Obilica svetlobe vabi na vrt ali za hišni vogal, na manjšo pokrito teraso z manjšo letno kuhinjo.
Napol skrita za nadkritim parkirnim prostorom je manjša lopa, namenjena infrastrukturnim elementom. Tam so tudi stopnice, ki vodijo v klet.
Od stare hiše, ki je merila skromnih 60 m2, so ostali le zidovi, okna in vhodna vrata. Pri njihovi obnovi sta se izkazala lastnika, ki sta sama očistila notranje omete, restavrirala macesnova vhodna vrata ter očistila in obnovila okna iz borovine. V izvotljeno notranjost so arhitekti umestili v pritličju servisni del, torej kopalnico, dnevni WC, utility in shrambo. Nad servisnim delom pa lebdi galerija, namenjena počitku in sprostitvi. Zaradi nizke strehe nekdanje hiške so ob prenovi dvignili ostrešje, da so pridobili stojno višino.
Pritličje je tlakovano s teracem, ki je v resnici brušeni beton, kar olajša povezavo zunanjega z notranjim prostorom, primeren pa je tudi za štirinožnega najboljšega prijatelja. Stene dnevnega prostora so znotraj obložene z brezovimi vezanimi ploščami, torej s svetlim lesom. Tudi pri kaminu so sledili osnovnemu konceptu zasnove, pri katerem se vsi novi elementi odmikajo od obstoječih zidov, tako ima kamin v podaljšku še klop, ki omogoča posedanja ob ognju.
Med pogovorom z lastnikoma, staršema Žige Ravnikarja, enega od pobudnikov prenove, nam je ostala v spominu izjava njegove mame: »Midva sva na ta projekt res tako ponosna, tako lep dom sva dobila, pa tudi na to, kako nas je ta objekt povezal.«
Fotografije: Ana Skobe, arhiv a2o2
