Srednje veliko stanovanje v bloku sredi Ljubljane je ob menjavi lastnika doživelo temeljito prenovo. Novi lastnik se poklicno ukvarja z notranjo opremo, zato smo bili še bolj radovedni, kakšen dom si je uredil zase.
Z nakupom dvosobnega stanovanja, ki meri približno 70 kvadratnih metrov in se nahaja v stavbi iz leta 1929, je lastnik uresničil sanje po domu sredi mesta. Prenovo je vodil arhitekt Matevž Frančič, ki je takole orisal stanje pred začetkom adaptacije: »Stanovanje je bilo popolnoma iztrošeno, dotrajano in potrebno celovite prenove.« Ta je seveda imela svoje omejitve, na primer kratek časovni okvir, pa tudi denarna sredstva skoraj nikoli niso neomejena. »Vsaka prenova je pravzaprav preplet različnih misli, idej, hotenj in pa seveda dejanskih možnosti in omejitev, ki jih ima vsako stanovanje. Jaz trdim, da vsak dober projekt mora imeti omejitve. Več kot je omejitev, bolj zanimiv in boljši je projekt. Boljši je rezultat.«
Stanje pred in med prenovo
Pri prenovi so upoštevali izročilo, ki ga je ponujala arhitektura stavbe z značilnostmi obdobja, v katerem je nastala. Po celem stanovanju se, denimo, ponavljajo artdecojevski detajli, predvsem črte in zaobljeni prehodi, ki povezujejo prostore, na primer vežo in bivalni del.
»Ja, veža je pravzaprav en zelo majhen prostor v tem stanovanju in s to oblino in zrcali za to oblino postane veža del glavnega bivalnega prostora in obratno. Bivalni prostor postane del te veže. Temu bi lahko rekli ukraden pogled, motiv pa je ta artdecojevski detajl okrogline, ki se pojavlja na stopnišču, na fasadi, v sami arhitekturi cele stavbe,« našteva Frančič.
Iz veže stopimo v osrednji bivalni prostor, v katerem nas preseneti monolitna, črna marmornata stena, ki v razmeroma klasičen interier vnaša prav posebno napetost in vznemirjenje. Za njo je skrita kuhinja, ki je postavljena tako, da je obrnjena proti publiki, česar v sodobnih prostorih nismo navajeni.
Spalnica je nadalje razmeroma prazna, opremljena z impozantno zeleno omaro in ogledali na stropu. Ogledala se nasploh pojavljajo skozi celo stanovanje: »To je en trik, s katerim na lep način povečamo, podvojimo prostor. Ustvarja iluzijo v prostoru, ki doprinese eno drugo dimenzijo, eno bogastvo,« pritrjuje Frančič in nadaljuje s predstavitvijo barvne palete stanovanja. Tako je glavni bivalni prostor urejen v nežnih, sivkastih, resnih moških tonih, spalnica ima zeleno noto in tudi kopalnica je bolj zelena kot bela, saj si jo je lastnik, velik ljubitelj sobnih rastlin, zamislil kot zimski vrt.
Vsak od glavnih prostorov v tem stanovanju ima svoj značaj, nekaj, kar ga ločuje od običajnega videza takih prostorov. Oprema je izbrana s premislekom, veliko ljubeznijo in vidi se, da je lastnik poznavalec industrijskega oblikovanja, kar odraža tudi samo stanovanje.
Fotografije: Mateja Košir
