V idilični nemški vasici, v objemu slikovitega Švabskega višavja, stoji lesena hišica, ki se lepo sklaplja z okoliško naravo. Stoji na obrobju vasi, kar omogoča prekrasne razglede na podeželske travnike in gozdove. Pod njeno arhitekturo se podpisuje priznani avstrijski arhitekturni studio Dietrich | Untertrifaller Architekten.
Posest, na kateri stoji novo nastali objekt, se nahaja tik ob slovitem samostanskem kompleksu v vasici Margrethausen. Prav lokacija pa je tista, ki je navdihovala arhitekte pri oblikovanju sodobne stanovanjske hiše. Zaradi prekrasnih razgledov, ki jih lega omogoča, so zasteklili celotno južno fasado, vse do slemena ostrešja. Poleg tega so v kar največji mogoči meri upoštevali željo stranke po uporabi trajnostnih materialov ter objekt z uporabo lesa lepo navezali na okolico. V osnovi gre za leseno konstrukcijo, le za dele pri tleh so uporabili beton.
Vhod v stavbo stoji na severni strani, v kletni etaži, kjer je tudi garaža. Po stopnicah se vzpnemo v pritličje, kjer vstopimo v svetel in prostoren dnevni prostor na jugozahodnem delu objekta. Pomemben del pritličja predstavlja velikanska terasa, ki je ob prijetnem vremenu podaljšek notranjega prostora. Zasebni spalni del objekta se nahaja na severovzhodnem delu in je obrnjen proti vasi. V prvo etažo so arhitekti umestili galerijo, ki je služi kot podaljšek dnevnega prostora oziroma je namenjena študiju. V etaži se nahaja tudi manjša kopalnica, tako lahko lastniki v prihodnosti prostor preuredijo tudi v otroške sobe ali sobe za goste.
Tako v interjerju kot zunanji podobi se prepletajo vidni beton, les in steklo. Za izdelavo sten in stropov so uporabili belo jelko, tla so izdelana iz jesena. Črni kuhinjski elementi ustvarjajo zanimiv kontrast s svetlim lesom, tudi sedežna garnitura in jedilniški stoli so v odtenkih sivine. Z uporabo lesa pri tlakovanju interjerja in terase, se prostor optično nadaljuje tudi onkraj zastekljenih površin, preproste kovinske stopnice pa teraso povezujejo s tlemi. Nadstrešek nad teraso omogoča zaščito pred dežjem in poletno vročino, pod nadstreškom je skrit tudi majhen balkon, ki vodi iz galerije.
Posebnost stavbe so velike zastekljene površine, ki so v kontrastu z nekdaj majhnimi okenskimi odprtinami, značilnimi za arhitekturo okoliša. Te optično povezujejo etaže med seboj – velika odprtina na zahodni fasadi tako povezuje vhodni del z bivalnim. Opaziti je tudi odsotnost hodnikov, s čimer so arhitekti pridobili na površini bivalnega prostora. Rezultat je fluidno in unikatno izoblikovan bivalni prostor, katerega posamični deli nudijo dovoljšno mero zasebnosti.
Foto: David Matthiessen
