Še pred leti smo se Slovenci radi enkrat na mesec zapeljali do tržaških butikov: nakupovanju so sledili gelato ali espresso v kateri od senčnih ulic mesta, obvezni postanek na fotogeničnem Gran Canalu ter obisk katere od butičnih galerij. Občudovali smo veličino mesta, njegovo arhitekturo, kulturo, njegovo svetovljanskost, živahnost.
Če bi se od Gran Canala nato sprehodili še do Slovenskega stalnega gledališča, bi prečkali Barriero Vecchio, eno najgosteje (in najbolj raznoliko) poseljenih območij mesta. V eni od tamkajšnjih stavb je nekoč delovala ginekološka ambulanta, dokler stanovanja v visokem pritličju nista kupila slovenska arhitekta, sicer delujoča med Dunajem in Ljubljano, Špela Leskovic in Aleš Košak. “S Trstom nas, Slovence, veže dolga zgodovina. Mene osebno nanj veže veliko otroških spominov na izlete ob koncu tedna in nakupovanje v še posebej lepih in zanimivih trgovinah. Danes se tu počutim doma, prav toliko kot v Ljubljani, kot tudi na Dunaju, kjer sicer živimo,” pripoveduje Aleš.
V nakup stanovanja jih je prepričala trenutna nizka cena tržaških nepremičnin. “Gre za dobro naložbo v prihodnost,” pove arhitekt. Nekdanja ginekološka ambulanta je ponujala dobro izhodišče za prenovo, saj so bile kosti stanovanja – tlorisna razporeditev, obstoječa kasetirana lesena okna in vrata, hrastov parket na ribjo kost – v dobrem stanju. Prenova tako ni terjala prevelikih posegov in je bila zato tudi finančno ugodnejša.
Arhitekta sta najprej želela stanovanje izviti iz njegove klinične preteklosti in ga umestiti nazaj v geografski in kulturni kontekst, kateremu pripada. Sterilno bele stene so kar klicale po spremembi. Odločila sta se za lambris, oblikovno horizontalno linijo v črnem profilu, ki deli steno na zgornji in spodnji del. Spodnji del je obarvan v sivkasto-zelen ton, ki tvori barvno ozadje za prostostoječe pohištvo v ospredju, zgornji del in strop pa sta namenoma svetlejša. Tapeta z motivom mediteranskega pejsaža, ki krasi del stanovanja, je izdelana po meri.
Sledila je oprema. Elegantna kuhinja v mokokromatski črni barvi je kupljena v Ikei in dopolnjena z dodatki v prav tako črni barvi. Vstavljena je v prostor nekdanje shrambe z dobro ohranjeno talno keramiko, ki ni potrebovala menjave. Zato pa je kuhinja dobila novo stensko oblogo, mint zeleno keramiko, ki tvori lambris kuhinje in s svojo glazirano površino privablja igro svetlobnih odsevov. Kontrast med glazirano keramiko in črno kuhinjo, ki vase posrka vsak lumen svetlobe, je dih jemajoč.
Stanovanje je napolnjeno še z osebno zbirko vintage kosov pohištva. Zložljiva fotelja Rex Kralj sta zapuščina Aleševih starih staršev, ki sta stola kupila za svoj vikend že pred šestimi desetletji; belo mizico Rex Kralj sta Špela in Aleš rešila iz kosovnega odpada pred poldrugim desetletjem, klasični finski jedilni stoli pa so zapustili svoj dom na celjskem pred približno sedmimi leti. Zaradi kvalitetnega dizajna jih je družina z veseljem posvojila in restavrirala.
“Vsekakor smo s prenovo stanovanju vnesli nek svojevrsten šarm, ki ga pri večini stanovanj na tržaškem še vedno manjka,” zaključi arhitekt, ki si z družino rad privošči oddih v tem sredozemsko počasnem, a hkrati kulturno barvitem mestu.
Interier: AKSL arhitekti (Aleš Košak, Špela Leskovic)
Fotografije: arhiv biroja
