Ekipo oddaje Ambienti je zaneslo na Goričko, v gričevnato pokrajino, kjer najvišja nadmorska višina dosega zgolj 418 m. Pokrajina pa ni poznana le po svoji reliefni razgibanosti, temveč tudi po gostoljubnih domačinih. Ogledali smo si zgleden primer prenove starih cimprač, ki danes lastnikom nudijo izjemno udobno bivanje in kar kličejo po pobegu iz mestnega vrveža.
Križevci pri Gornjih Petrovcih so vasica, ki je ostala vse do danes popolnoma neokrnjena. Tam smo obiskali posestvo, sestavljeno iz dveh tipičnih prekmurskih hišk (cimprač), katerih lastnika sta brat in sestra z družinama. Vsaka družina uporablja po eno hišo, združuje pa ju skupni bivalni prostor, v katerega je spremenjen nekdanji hlev, ki stoji na stičišču obeh parcel. To je prostor, kjer se obe družini srečujeta, kuhata in družita.
Vsi trije objekti, torej dve leseni cimprani bivalni hiški in nekdanji hlev, sta investitorja obnovila s pomočjo arhitekturnega biroja id:doma, in sicer cimprače v popolnoma avtentičnem slogu, ostale so majhne, temne in introvertirane, medtem ko je zidan hlev ohranil zunanje obodne zidove, ki kažejo svojo strukturo, notranjost pa je obnovljena po sodobnih principih gradnje. Gre za odprt in svetel prostor z velikimi panoramskimi okni ter opremljen s sodobno kuhinjo.
»Kljub temu, da bivalni prostor oziroma hlev daje videz tradicionalnega objekta, je bila prenova izvedena skladno z vsemi sodobnimi principi stavbarstva, toplotno izolirana, ogrevana, tako da nudi popolno udobje za sodobne čase,« pritrjuje tudi arhitekt Matevž Frančič in pove, da objekti med sabo niso povezani s hodniki, torej je zvečer od mize do tople postelje treba iti po hladnem ter se srečati z naravo in temperaturami, ki so takrat prisotne.
Kakšna je tipična cimprača?
Tipična prekmurska hiša je vedno enaka. Sestavljena je iz treh prostorov, kuhinje, bivalnega prostora in prostora za shrambo živil in poljedelskih pridelkov. Te hiše so bile vedno lesene, zgrajene iz borovih brun ter pokrite s slamo oziroma premožnejše z opečnatimi strešniki ali tako imenovanimi bobrovci.
Danes sta obe hiši prenovljeni na enak način. Kuhinja je bila spremenjena v kopalnico, levo in desno pa sta prostora, ki sta sedaj zasebna dnevna soba na eni ter spalnica na drugi strani.
Tradicionalno so cimprače ometane zunaj in znotraj z glinenimi ometi, vendar so pri prenovi na zunanji strani uporabili apnene omete, saj so le ti bolj obstojni in zahtevajo manj vzdrževanja. Vsi ometi so izdelani ročno, posebno zanimive pa so nepravilnosti in krivulje, ki sledijo organski strukturi lesa, ki je pod ometom.
»Pri prenovi smo se odločil za enotno barvo hiš in sicer belo, ampak ni bilo vedno tako. Nekoč so bile hiše zelo pisane. Za barvo hiš so skrbele ženske in med prenovo smo v plasteh, ki so bile naložene na stenah, odkril zelo različne barve. To idejo o barvah smo želel ohranit na drugačen način, in sicer ima vsak objekt svojo barvno shemo, v kateri so pobarvana okna oziroma vrata,« pove Frančič in doda, da je tako ena hiška pobarvana v kombinacijo rdeče in turkizne barve, druga ima prevladujoči rožnato in zeleno, medtem ko ima tretja hiška rumeno in modro barvo.
Žal vam na tem mestu ne moremo pričarati vonja, ki veje v teh starih objektih. Klima in vonj po lesu, iz katerega so hiše narejene, jim daje nek poseben duh in spanje v njih je zares doživetje. Največja draž tega počitniškega posestva pa je vrt. Ta povezuje in zaokroža celo posestvo, zanj pa z velikim veseljem skrbita lastnika ter njuni družini. Življenje na Goričkem je vedno življenje v naravi in z naravo. Goričko je pravzaprav lepota, ki jo moraš znati videti in odkriti.
Arhitektura: id:doma, Matevž Frančič
Fotografije: Mateja Košir
