V zelenem ambientu nad Tivolskim gradom sprehajalce že leto in pol pozdravlja prenovljena Švicarija. Stavba, zaradi katere se plača prekiniti pot na Rožnik in se pri njej nekoliko dlje pomuditi. Nekoč priljubljeno ljubljansko zbirališče je namreč danes še veličastnejše, kot je bilo včasih: postalo je center, kjer se lahko naužijete kulture in umetnosti ter popijete odlično kavo.
Od kod ime?
Ljubljansko Kazinsko društvo je za svoje člane leta 1835 na vzpetini nad dvorcem Tivoli odprlo zabavišče z gostiščem, ki so ga v reklamnih letakih hvalili zaradi velike terase in krasnega razgleda na mesto. Privabljalo je ljudi od blizu in daleč, leta 1852 se je v njem nastanil celo sam avstrijski maršal Josef Radetzky von Radetz, ki je dal urediti okolico in zgraditi še dodatno počitniško hišico v švicarskem slogu, tako imenovano Schweizerhaus oziroma Švicarijo.
Obe stavbi pa v začetku 20. stoletja nista več ustrezali sodobnim potrebam gostišča, zato so ju leta 1908 podrli in po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha, ki je stavil na elemente, izhajajoče iz gorenjske ljudske arhitekture, zgradili hotel Tivoli.
Hotel Tivoli
Zlata doba hotela, ki je obdržal ime Švicarija, je trajala vse do sredine 30. let prejšnjega stoletja. Tja se je hodilo v kavarno in gostilno, sloveli so po dobrem kruhu in beli kavi. Švicarija je bila pomemben prostor kulturnega in družabnega življenja ljubljanskih meščanov. Na njenem vrtu in v dvorani so pogosto organizirali koncerte, kulturne prireditve, slavnostne bankete in plese. Ob nedeljah je igrala vojaška godba. Bila je priljubljeno zbirališče slovenskih kulturnikov in umetnikov, zlasti književnikov in boemov. V tako imenovani kmečki sobi so se srečevali Ivan Cankar, Vladimir Levstik, Cvetko Golar in drugi; različni ustvarjalci so v Švicariji vztrajali še desetletja po njenem zaprtju (1933), vse do leta 2014, ko je bila hotelska stavba zaradi nevzdrževanja že v zelo slabem stanju.
Prenova
Švicarija je bila pred prenovo zaraščena, zapuščena in prezidana, nekateri njeni deli vlažni in tik pred porušitvijo. Natančno izdelan konservatorski načrt pa je pokazal, da se pod plastmi sprememb še vedno skriva večina avtentičnih elementov stavbe, oken in vrat, ometov in raznolikih poslikav, ki pričajo o mojstrski gradnji in duhu časa, v katerem je stavba nastala.
Ohranjeni prvotni elementi
Med prenovo je ekipa različnih strokovnjakov, konservatorjev, krajinskih arhitektov, restavratorjev in izvajalcev predano skrbela, da je lepota obstoječega ponovno prišla na plan, pri čemer so posebno pozornost namenili najbolje ohranjenim prostorom hiše – predprostoru z novo krajinsko ureditvijo in kavarni s historično leseno oblogo, stropi in poslikavami – ter vsem javnim prostorom, ki imajo največ avtentičnih elementov arhitekture.
Veliko materialov je tako ostalo originalnih, na primer les opažev in balkonov ter tudi strop v pritličnem delu. Ohranili in obnovili so parket, balkonska vrata in okenska krila (teh je okoli 400), prav tako so ohranili star sistem prezračevanja z lesenimi premičnimi loputami, ki povzročajo prepih. Kjer se je le dalo so obnovili stenske poslikave in jih prenesli v naš čas.
Vsekakor pa je bil eden od glavnih ciljev prenove ustvariti okolje modernega umetniškega centra, ki bo omogočilo, da hiša čim bolje zaživi ter da v njej ostanejo umetniki, ki se jim uredi sodobne delovne in bivalne ateljeje.
Kava s podpisom
Prenovljena Švicarija poleg umetniških rezidenčnih ateljejev ter galerije in večnamenskega prostora vključuje še kockasti prizidek, namenjen kiparjem, info prostor z lično muzejsko trgovino in bistro, kjer pripravljajo tradicionalno in sodobnejšo slovensko hrano. Ker je Švicarija že nekdaj slovela po okusni kavi, si ob njenem obisku ne pozabite naročiti signature kave Švicarija. Ob srkanju poživljajočega napitka in razgledovanju naokoli boste nedvomno začutili vso kreativno energijo, ki kar kipi iz tega umetniškega templja pod Rožnikom.
Fotografije: Biro ARREA ARHITEKTURA, Tadej Bolta
Arhitekti: Maruša Zorec, Martina Tepina, Mark Koritnik
