Miha Suliman Grudzinski je nekdanji tiskar, ki je po dveh desetletjih karierne poti odkril, da je njegovo pravo poslanstvo drugje – v naravi. Kot samouk z izjemnim občutkom za prostor in rastline je pred približno 40 leti začel oblikovati vrt, ki očara s svojo raznolikostjo.
S klopce ob robu strmine, kjer se parcela spušča proti dolini, se na pravljično zasnovanem vrtu, ki smo vam ga delno že predstavili, ponuja izjemen razgled. »Tamle vidimo Kum, Čemšenik, Zasavsko Sveto goro. Pogled se odpira na vse strani in mislim, da prav ta širina ustvarja občutek miru in povezanosti z naravo,« razkriva Miha Suliman Grudzinski. Na kratko razloži, kako se je pred desetletji lotil stabilizacije strmine, ki zdaj gosti okrasne trave, ameriške slamnike, hoste v senci in maslenice. »Še kositi je bil problem na tej strmini, zato sem s pomočjo železniških pragov oblikoval terase. Če bi se danes lotil tega, bi naredil drugače, obvezno bi poskrbel za drenažo, da bi bilo vse skupaj bolj trajno.«
Majhen prostor, velike rešitve
Okoli hiše ni veliko prostora. Okrasni del vrta obsega približno 700 kvadratnih metrov, zato je moral biti lastnik iznajdljiv. »Imam nekatera velika drevesa, kot je tale Cedrus atlantica ‘Glauca‘. Če je ne bi obrezoval, bi zaprla pogled – pozimi sem moral na žalost odrezati polovico vrha, ker je bilo previsoko in prenevarno za obrezovanje,« pojasni Miha in nadaljuje: »Potem sta tukaj dve pacipresi, ena zelena, druga zlata. Zelena bi morala biti pritlikavka, a je iz cepljenja zrasel divjak. Žlahtni del je propadel, divjaka sem pustil in ga začel oblikovati v topiarij.«
Med posebnostmi vrta so tudi pušpani. »Tamle je navadni pušpan, ki sem ga dobil pred 25 leti od prijateljice v Ljubljani. Rekla je: ‘Miha, vrži ga v gmajno,’ ker je bil grm bolan. Meni ga je bilo žal zavreči, pa sem ga posadil v nasad. Ko si je opomogel, sem ga začel oblikovati. Po 25 letih je postal tale lepotec. Režem ga v krožničke – to je zelo zahtevno, zelo počasi raste. Ampak je edinstven, takšnega ne vidiš nikjer. Zame ima neprecenljivo vrednost,« razlaga lastnik vrta.
Ptičji raj
Na vrtu ni veliko polžev, saj rastline pred njimi varujejo martinčki, močeradi, ježi in žabe, ki se razvijejo iz paglavcev v oddaljenem ribniku v nasadu. Tudi ptice so stalne gostje zelenega prostora. »Polžev ravno ne jedo, res pa je, da počistijo ličinke nekaterih škodljivcev – to je znano. A nihče ne omenja, kako učinkovito gnojijo vrt. Minimalno, a krasno,« pojasnjuje lastnik, ki pozimi ptice krmi z lojem in semenom. »Lani je zanje šlo 250 kilogramov sončničnega semena. V kakšnem trenutku je bilo tukaj tudi po 50 ptičkov naenkrat. Moji ljubljenčki so,« pravi Miha.
Živa meja in mogočni hrast
Značilnost očarljivega vrta v Velikem Trebeljevem je tudi ta, da nima ograje. Tako nas ob cesti pozdravi razgibana živa meja, ki jo nežno objemajo iz peščene obrobe poganjajoče cvetlice. »Tu je kruto, sončno, suho, skoraj nič ne bi raslo. A muškatna kadulja in kozlika sta se sami zasejali in jima rastišče očitno ustreza,« pojasni Miha.
Nato se zazre v višave proti najstarejši rastlini na vrtu – staremu hrastu. »Tu je bil nekoč gozd in to je prvotni prebivalec vrta. Ko sem kupil parcelo, sem kmetu naročil, naj hrast ostane. Hvala bogu, da je. Res je mogočen. Nekoč je vanj udarila strela, a ni naredila posebne škode. Le ob zemlji je razmetala skale in naredila dve luknji. To je bila edina sled.«
Terasa v objemu loncev
Niti na terasi ni ograje. Namesto tega lončene posode različnih oblik in velikosti obdajajo rob zunanjega prostora. V njih so posajene vednozelene rastline in okrasne trave, da je tudi pozimi lepo. »Ljudje so mi ob pogledu na lonce rekli: ‘Miha, ti si bogat, taki lonci niso poceni.’ A rosfrej ograja bi stala enako in ne bi bila tako lepa ter posebna. Ti lonci pa so prezimni, tu so že 15 let in še vedno kot novi,« o posodah iz dvakrat žgane gline spregovori umetniški vrtnar.
Na terasi pogled pritegne veličastna miza s posebnim prtom iz maha. »To je skvačkala mati Narava,« se pošali Miha in omeni, kako je zasnoval mizo. »Okovje je naredil mojster, les pa je tikovina, ki sem jo dobil pred 15 leti in sem jo pritrdil na vrh.«
Veselje do novih projektov
Miha ve, da njegov vrt ni zgolj delovni poligon, temveč je tudi svojevrstno zatočišče, kjer se prepletajo življenja rastlin, človeka in živali v harmonično celoto. Poleg dreves, pisanih cvetov, lesenih klopi in skalnjakov so v njem tudi ptičje hišice in hoteli za žuželke, ki vrtu vdihujejo življenje in dušo. Naposled se zazre v predel ob šterni. »Ta kotiček je ena redkih nedokončanih zgodb na vrtu. Naredil bom nekaj posebnega, ne bo veliko, ampak zelo edinstveno. Scena, ki jo imam v glavi, še čaka, da zaživi.« In prav v tem je čar vrta: kot živ organizem vselej dopušča spremembe, zato na njem nikoli ni prepozno za novo zgodbo, nov kamen ali šepet nove rastline, ki jo poboža vrtnarjeva roka.
Fotografije: Jasna Marin
