Na bregu Krke, v starem mestnem jedru Novega mesta, vas pričaka bogata bera pletenih izdelkov, umetelno izdelanih iz šibja, slame, ličkanja. V svet spoštovanja vredne slovenske obrti nas popelje Jožefa Kastelic, ki se je pletenja izučila zaradi velike ljubezni do tradicije in kulture, prav z njeno pomočjo pa se še ohranja pomembno obrtniško znanje, ki sicer z leti na veliko žalost izumira.
Izpod rok Jožefe Kastelic nastajajo prekrasni pleteni izdelki iz šibja, pa cekarji iz koruznega ličkanja ter prekrasne pisanice in drsanke. Gospa, doma iz Novega mesta, je sicer vrsto let delala v računovodstvu priznanega farmacevtskega podjetja Krka, po upokojitvi pa se je bolje seznanila s tradicijo slovenskih obrti, katere glas širi še danes. Na pobudo hčerke, ki je takrat študirala oblikovanje v Ljubljani, se je udeležila tečaja za izdelovanje belokranjskih pisanic v Belokranjskem muzeju v Metliki.
»Dopoldne sva z možem delala v vinogradu v Semiču, popoldne pa sem odšla v Metliko. Zadeva je bila zelo nazorno prikazana in doma sem potem uspešno izdelala ta priljubljen spominek. Do zdaj sem jih naredila že nekaj tisoč in jih tudi uspešno tržila. Drsanke pa me je naučila ’praskati’ mojstrica Milena Starešinič iz Ravnac pri Suhorju. O obeh izdelkih bi lahko pisala zanimive zgodbe, a naj to počaka do naslednje velike noči,« pove gospa spoštljivih let z iskrico v očeh.
Želja po obnovi starih opletenih steklenic
K pletenju jo je spodbudila vrsta opletenih steklenic s šibjem v kleti zidanice, ki pa so bile zaradi vlage in starosti že dodobra dotrajane. Zaželela si je, da bi se izučila opletenja steklenic, na kar ji je prijatelj ob neki priložnosti omenil, da se na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu uči pletenja s šibjem. Okrog sebe je zbrala četico upokojencev in profesorja, ki je svoje nove učence enkrat na teden vpeljal v svet pletenja s šibjem: »Sam se je udeležil sejma v Gornji Radgoni in tam pridobil znanje pletenja z rženo slamo. S tem nas je seznanil in bilo je zelo zanimivo. Kako se plete cekarje s koruznim ličkanjem, pa mi je pokazala Ivanka Antončič. Ona ima posebno tehniko pletenja z vzorcem ribja kost.«
»Če kdo misli, da bo na hitro naredil želeni predmet, se hudo moti«
Pletenje namreč zahteva vrsto vrlin, od potrpljenja do dobre organizacije. Popraviti je treba ustrezen material, najti nekoga, ki te pletenja izuči in ti pomaga do znanja. Za izdelavo srednje velike košare je potrebnega precej več časa, kot bi nepodučen laik mislil. Za začetek je v gozdu treba poiskati primerni kostanjevi šibi, ju ukriviti in posušiti, da ne počita. Osušena kroga nato olupimo, potem pa ju opletemo z leskovimi ali vrbovimi vitri, ki smo jih pred tem primerno pripravili. Na grobo rečeno vam bo izdelava srednje velike košare vzela vsaj 10 ur vašega časa.
»Če kdo misli, da bo na hitro naredil želeni predmet, se hudo moti. Za izdelavo opletene steklenice porabiš več deset ur, prav tako za pripravo materiala. Ko pa je narejena z vsemi finesami, zgornjim in spodnjim zaključkom ter ročko, je veselje in zadovoljstvo nepopisno,« pojasni sogovornica in doda, da se je prav zato od vsakega izdelka le s težavo ločila, najsi bo podarjen ali prodan.
Motiv pogosto nostalgija
Danes tudi sama vodi tečaje pletenja, s katerimi svoje znanje prenaša na druge in skrbi, da ta spoštovanja vredna obrt ne zamre. Največ je zanimanja med upokojenci, med udeleženci pa prevladujejo moški. Motiv je pogosto obnovitev katerega izmed izdelkov, ki so zaradi starosti svoje že odslužili, ker pa se je od njega težko ločiti, bi sami želeli izdelati enakega, novega. »Delo ga pritegne in lahko se veliko nauči. Skoraj vsak ponovi zgodbo: »Ko sem bil še otrok, je ded ali sosedov stric pletel s šibjem, pa se nisem zanimal in zdaj mi je žal, pa bi rad to nadoknadil,« navdušeno razlaga Kasteličeva.
Pomanjkanje časa in zanimanja
Med mladimi je zanimanja za tovrstne obrti precej manj, Jožefa Kastelic je prepričana, da je razlog v pomanjkanju časa. »Kadar sem bila s svojimi izdelki na razstavah ali sejmih, so bili ti otrokom in mladim ljudem zelo všeč. Nihče pa ni vprašal, kako se izdelajo, ampak koliko časa se izdelujejo. Ko sem jim povedala, je bilo zanimanja konec. Pametni telefon jim je že trikrat med najinim pogovorom zazvonil,« pojasnjuje sogovornica, ki je prepričana, da druge stvari v življenju manjšajo zanimanje za fizično delo med mladimi. Najbolj pa jo zaboli, ko na njena vrata potrkajo mladi podjetniki, ki bi želeli kupiti njene izdelke, le da bi jih kar 300-odstotno dražje tržili naprej.
»Pojdite naprej, da pridete na vrh«
In kako med mladimi vzbuditi zanimanje za tovrstne obrti? »Osnovne šole bi lahko veliko naredile. Prav otroci v četrtem in petem razredu osnovne šole so po mojih ocenah in izkušnjah najbolj radovedni in sprejemljivi za učenje ročnih spretnosti in takrat bi morali dobri pedagogi približati to znanje učencem. Tudi nekateri študentje so se odločili za diplomsko nalogo obdelati domačo obrt. Nekaj jih je prišlo na tečaj, nekateri pa s konkretnimi željami in vprašanji k meni domov. Vsem sem rada ustregla. Bilo mi je lepo, da se mlad človek zanima za uporabne in lepe naravne izdelke slovenske tradicije,« zatrjuje Kasteličeva in sklene s prisrčno zgodbo o študentu, ki ga je pred desetimi leti srečala na Ribniškem sejmu, ko je delal diplomsko nalogo iz domače obrti pod mentorstvom dr. Bogataja: »Kadar grem na kakšno razstavo, sejem ali podoben dogodek, vzamem s sabo knjigo vtisov. Ta nekdanji študent zdaj živi v Italiji in dela v čisto drugem poklicu. Zanimanje pa ga je pripeljalo tja, kjer je užival. V knjigo vtisov mi je napisal: ’Pojdite naprej, da pridete na vrh. Ko boste na vrhu, pa pojdite še više.’ Bila sem vesela in počaščena.«
