Prenova stare kraške domačije ni zgolj projekt gradbene rekonstrukcije, ampak skorajda umetniško delo, v katerem se prepletata tradicija in sodobnost. Prenovo je vodila arhitektka Vesna Hrvatin, ki je strokovnjakinja za prenovo istrskih in kraških domačij, saj tudi sama prihaja iz tega dela Slovenije in ima še posebno afiniteto do tradicionalne kraške arhitekture.
Pred prenovo je bila domačija v zelo slabem stanju, saj je že desetletja propadala. Novega gospodarja je očarala na prvi pogled, zato se je kljub slabemu stanju odločil za nakup in propadajočo kraško domačijo rešil prav v zadnjem trenutku. Gre za zaprt tip kraške domačije z visokim obzidjem, vhodnim portalom in dvoriščem ali borjačem na sprednji strani ter dodatnim zadnjim dvoriščem. O tem, da je šlo tu za nekoč zelo premožno kmetijo, pričajo tudi lepi kamnoseški detajli. Tipični elementi tovrstne arhitekture so gank ali zunanji hodnik, do katerega dostopamo prek kamnitega stopnišča ali baladurja. V borjaču je tudi vodnjak, ki je bil prav tako tipičen element takratne gradnje. Hiša je imela kamnito streho, ki je bila ob rekonstrukciji izvedena povsem na novo v skrlati izvedbi.
Čeprav obnova ni zahtevala dragih luksuznih materialov, temveč predvsem preproste, tradicionalne materiale, kot sta les in kamen, je bila naloga zahtevna. Obnova stare domačije je potekala pod budnim očesom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, saj je objekt zavarovan kot spomenik lokalnega pomena. To pomeni, da je bil vsak korak v prenovi skrbno usklajen s konservatorskimi smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine, zaradi česar je bilo treba sprejeti tudi kak kompromis. Prvotno je bila želja, da bi bil na borjaču bazen, vendar se s tem odgovorna konservatorka ni strinjala, zato so se potem odločili za manjšo izvedbo masažnega bazena. Hkrati pa so lahko naredili nov latnik, novo senčnico, ki je postala zunanji razširjen prostor za uživanje na borjaču.
Domačija, ki datira v 18. stoletje, je bila nekoč premožna kmetija. O tem priča njena sicer racionalna zasnova, ki pa ni zanemarjala okrasja in nekaterih drugih elementov, ki so pomembno vplivali na udobje bivanja. V domačiji so bile jasne funkcionalne ločitve: hiša, skedenj za otavo, štala za živino, prostor za orodje in svinjak. Posebnost so tudi kamnoseški detajli, ki še danes pričajo o nekdanji premožnosti kmetije.
Pri prenovi so se odločili za ohranitev tipičnih elementov kraške arhitekture. Domačija je pridobila nove bivalne prostore, kjer so se stare gospodarske stavbe spremenile v sodobne, funkcionalne prostore. Nekdanji svinjak je danes lepa letna kuhinja, prostor za obedovanje in druženje s prijatelji. V sredinskem delu svinjaka je bila kuhinja za kuho krme z vgrajenim kotlom in dimnikom. Tudi danes ima letna kuhinja dimnik, prav na enakem mestu, kot je bil nekoč. Pri rekonstrukciji so ohranili 3- delno zasnovo svinjaka, saj je na koncu stranišče ali kandot. To je bilo nekoč edino stranišče na domačiji, danes pa služi za uporabo pri zunanjem bivanju.
Današnja razkošna savna je bila nekoč štala. O tem pričajo kamnita napajalna korita, ki so jih izkoristili kot prostor za počitek. Na mestu nekdanjega kanala za odtekanje odplak iz štale je izvedena sodobna kanaleta, ki pobira vodo iz tal savne in tuša.
Poseben izziv je predstavljala povezava med različnimi objekti, ki je bila izvedena s preboji v notranjih kamnitih zidovih. V procesu prenove se je arhitektka še posebno posvetila ohranitvi pomembnih zgodovinskih elementov.
Obnova je vključevala ohranitev mnogih podrobnosti, ki so del zgodovine kraške domačije. Omeniti je treba »planetke«, tanke opečne ploščice, ki so nekoč pokrivale streho skednja, danes pa ponovno krasijo prostor. Prav tako so v notranjosti ohranili reliefno figuro – simbol obilja, ki je nekoč krasil omet.
Ko se odpravimo skozi notranjost, lahko občudujemo elemente, ki so bili spretno združeni z modernimi potrebščinami: prostorno kuhinjo s kamnitim umivalnikom pod oknom in obnovljeno krušno pečjo ter sodobne preboje med prostori, ki omogočajo veliko svetlobe in udobja.
Zadnji del domačije, ki je bil nekoč zgolj pomožni prostor, je zdaj prijeten zeleni vrt. S pomočjo krajinskega arhitekta Boruta Benedejčiča so ustvarili prostor, kjer lahko obiskovalci uživajo v mirnem okolju, obdani z grmovnicami in z drevesi, kot sta oreh in murva. Ta del domačije z visokimi vrtnimi gredicami in čudovitim razgledom predstavlja lepo ravnovesje z bolj formalnim sprednjim dvoriščem.
Prenova kraške domačije ni bila zgolj gradbeni podvig, ampak proces ohranjanja zgodovine in kulturne dediščine, ki je hkrati prilagojena sodobnim potrebam. S spoštovanjem tradicije in previdnim vključevanjem modernih elementov je domačija z novimi lastniki dobila novo življenje. Vse to pa je delo strokovnjakinje, ki je pri obnovi domačije upoštevala ne le arhitekturne smernice, temveč tudi spoštovanje do preteklosti. Znotraj zidov, ki skrivajo stoletja zgodovine, je nastalo sodobno udobno bivališče, ki spoštuje arhitekturno dediščino, hkrati pa nudi udobje in funkcionalnost za današnje življenje.
- Arhitektura: Vesna Hrvatin
- Krajinska arhitektura: Borut Benedejčič
Fotografije: Virginia Vrecl, Vesna Hrvatin
