Hišo, ki datira v 14. stoletje in stoji v slikoviti vasici hribovitega dela italijanske province Reggio Emilia, je sedanjemu lastniku Corradu Contiju zapustil oče. Ker ima lastnik kot nalašč zelo prikladen poklic, je namreč notranji oblikovalec, in ženo, ki je arhitektka, obnova nikoli ni bila vprašljiva. Partnerski tandem, ki deluje pod okriljem studia ovre.design, je iz hiše, poimenovane Caprari, izvabil tisto najboljše, kar je kadarkoli premogla.
Hišo je v preteklosti že večkrat osveževal in prenavljal Corradov oče Fausto Conti, strastni zbiratelj srednjeveških in renesančnih umetniških del. Po zaslugi njegovih bogatih izkušenj in znanja o arhitekturnih značilnostih pokrajine Reggio Emilia je ostala solidno ohranjena, njegova naslednika pa sta njeno staro zasnovo prepletla še z modernimi dodatki, brez katerih si danes ne moremo predstavljati udobnega in lagodnega življenja.
»Od vintage kosov sva vključila tudi veliko takšnih iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja, saj naju to obdobje, v katerem se je rodil italijanski dizajn, zelo navdušuje,« pove Corrado Conti.
Hiša obsega dve nadstropji, ki ju povezuje osrednje stopnišče iz stekla in kortena. Nad njim je arhitrav s policami, vgravirano letnico 1512 in šesterokrako vrtnico, simbolom luči, ki še poudarja prehod v nadstropje.
Stare kamnite stene predstavljajo zaščitno školjko, odsevajo dobro energijo in skrbijo za odlično počutje. Vsa vrata, okna, podi, stene in kamini datirajo v srednji vek in obdobje renesanse, večina je še originalnih ali obnovljenih, elementi, ki so zaradi dotrajanosti potrebovali zamenjavo, pa so iz drugih historičnih stavb v okolici.
V interierju je zelo opazna igra kontrastov. Tako kristalni kozarci za martini in originalne vinilne plošče iz 50. let prejšnjega stoletja delujejo kot protiutež kompletu keramičnih amfor iz 18. stoletja, ki so jih uporabljali za proizvodnjo balzamičnega kisa. Izbira pohištva je kot potovanje med sedanjostjo in preteklostjo, starinski fotelji so v ravnovesju s kaminsko klopjo iz 16. stoletja, ta pa izstopi šele ob znaku Fiat iz pleksi stekla.
Na koncu omenimo še to, da je hiša izredno svetla, kar je v tako starih objektih redkost. Igra senc med steklom in kamnitimi stenami se odbija vsepovsod, svetloba pa v ambient priteka celo iz “gattarole” v kuhinjskih vratih, okrogle luknje, ki so jo včasih uporabljali kot mačji prehod.
»Obožujeva najin dom, ki je odsev zgodovinskega plastenja. V njem se mešajo novi dodatki, starinski stavbni elementi in kosi dizajnerskega pohištva. To je deloma tudi rezultat najinih ameriških let, ko sva na drugem koncu sveta pogrešala vse italijansko. Še danes se to kaže v večjem poudarjanju zgodovine in vračanju v tradicionalno,« sklene Corradova žena, arhitektka Giulia Delpiano.
Arhitektura in fotografije: ovre.design
Vir: ogs
